Kaj ostane, ko porušijo zidove in vržejo speče tovariše sredi zime na ulico?

Sprva bes, jeza, žalost, ki se napajajo iz prizorov rušenja, aretacij, represije, ter brezsramnih laži oblastnikov in njihovih podrepnikov, izvrševalcev. Štejejo denar, služba, zvestoba tistim, ki imajo, tistim, ki odrejajo in so v svojih pisarnah ali pa v svojih oklepih brezčutni izvrševalci ukrepov, ki resno škodijo in ogrožajo soljudi. Bodisi s prizadejanimi udarci, bodisi s ščitenjem lastnine močnejšega, v istem mahu pa z uničevanjem (kolektivne in individulane) lastnine šibkejšega. Metanje ljudi na cesto sredi zime in epidemije ter jim pri tem polomiti roko, je razglednica najlepšega mesta. Sledi se kapitalu, višjim najemninam in lepim fasadam z gnilim ozadjem, kot je bilo nekje že zapisano.
Za tem se zgodijo spomini. Spomini na tovarno idej, iniciativ, tovarno skrbi za sočloveka, tovarno tovarištva, tovarno umetnosti, glasbe, skejtanja, tovarno solidarnosti ter nenazadnje tovarno, ki poskrbi tudi za popravilo kakšnega bicikla, ki bi bil sicer, v potrošniški usmerjenosti današnjega časa, vržen v Ljubljanico ali pa zavržen.
Moji začetki segajo v leto 2008, kjer smo, mogoče prvič, mogoče pa znova, z Delovno skupino proti delu, začeli drezati v vprašanja prekernosti, ki jo je kasneje razvil kolektiv Prekerni Osir. Zavetje nam je takrat dajal Socialni center Rog, v katerem so bili, ob novi peči (stara je bojda imela težave z izgorevanjem) že udobno nameščeni, kasneje meni zelo dragi tovariši Izbrisani, ki so za sabo imeli že skoraj dve desetletji travm z izbrisom, hkrati pa so bili že izkaljeni borci, saj je tudi boj in opozarjanje na največji madež nastanka neke provincijalne državice, trajal skoraj slabih 10 let. Mnogi so na žalost bili, mnogi pa še vedno so, prava zakladnica srčnosti, znanja in veščin preživetja, v katerega te prisili nihče drug kot državni aparat z njegovo birokracijo na čelu.
Zgodbe so se odvijale in prepletale hitro. Organizirali so se prvi prekerni štrajki, takrat še, če prav pomnim za študentko, ki ni dobila izplačanih plač a opravljeno delo pri Mladinski knjigi (mogoče je bila tudi kakšna druga založba), v času mojega prihoda je v družbi že začela odzvanjati gradbena kriza, ki je privedla do drakonskih ukrepov pri zaposlovanju v javni upravi, kar je mene udarilo s tem, da sem prvo službo za nedoločen čas dobil leta 2019, mnoge od mene pa huje. To so bili migrantski delavci, tovariši, ki so bili najprej nečloveško izkoriščeni na gradbišču, na koncu pa ostali zgarani, mnogi poškodovani, tudi brez plačila, ki je bilo že tako mizerno. Skupaj z njim in tovariši sem prvič obiska BiH, Cazin, Banja Luko, Sarajevo, iniciativa pa je nosila ime IWW – nevidni delavci sveta, o kateri obstaja tudi bogat arhiv oddaj, ki so jih samoorganizirano pripraljali na Radiu Študent. Oddaja se je imenovala Viza za budučnost, kasneje pa je področje migrantskega dela pa i šire, na radiu študent pokrivala oddaja Puko učkor (poknil pas, ki ni poknil od obilja, pač pa zaradi izkoriščanja). Snovanje oddaj ter akcij se je pogosto odvijalo za sedaj porušenimi zidovi, kamor je žlica bagra usekala prva – v socialnem centru.
Prišle so vstaje, odneslo se je Janšo in Kanglerja in kot je, po pričevanjih povedala sodelavka tovarišice, in s čimer se ne morem strinjati bolj: »Upam, da bo Rog za Jankovića to, kar so bili radarji za Kanglerja!«. Za vstajami je prišla Protirasistična fronta, kjer sem prvič srečal strašljive slike iz prihodnosti. Za oris si bom tukaj izposodil Milharičiča: »Konec poletja 2015 se mi je zdelo, da tudi običajno ni. Na prehodu Obrežje ne slovensko-hrvaški meji se je nabralo nekaj sto Sircev, Afganistancev in nekaj malega Maročanov, ki so hoteli v Nemčijo. Ob vseh čudnih predstavah, ki jih imajo Srednjeevropejci o ljudeh, ki živijo na drugem bregu Bosporja, niso bili nevarni. Obupani od dolge poti, da. Pobiti, ker so jih ustavili korak ali dva od Evrope. Nevarni pa ne. Pa vendar jih je pričakala policijska enota v polni viteški opremi, ki kaže pripravljenost na boj. Hrvati so razumeli propagandno vrednost prizora. Hrvaška policija je begunce spremljala v srajcah v kratkih rokavih. Na slovenski strani meje so poslali enote, ki so soočenje z množicami vadile na nogometnih tekmah z navijači Crvene zvezde iz Beograda. Videti je bilo čudno.« Dodajam, da ni bilo videti čudno, ampak je bilo videti strašljivo, in to kar je bilo takrat videti strašljivo, je danes postalo običajno, v formi push backov ter tisoče poškodovanih in na stotine umrlih, ki so na vesti (trenutno) hojsovih oprod.
Tovarištva so se začela spletati s prišleki, ki jim je uspelo ter novimi kolektivi in posamezniki, ki so v parih tednih, z nadčloveškimi napori nudili nesebično pomoč ljudem, ki so bili na poti, ter pomagali tem, ki so ostali. Kolektiv, ki še danes počne to je Ambasada Rog, ki je edina meni poznana ambasada, ki služi ljudem in ne državi.
Mnogo je še tega, benefiti, koncerti, cirkusi, festivali, performansi, akcije…. Meni najboljše sosede so izgnali iz meni ljubih sosedskih stavb, te pa porušili, zato, da bodo tam zgradili kafiče, v katerih si kave v njih niti jaz (pa nisem ravno najslabše situirano bitje na tem svetu), kaj šele kdo drug, ne bo mogel privoščiti. Natakarji bodo po vsej verjetnosti plačani minimalno ali pa sploh ne, saj je, kakopak vedno treba sledati logiki kapitala.
Te stene so nosile dušo.

Sten ni več, tovarištva so ostala!

Strašilo bo!

• AT Rog
• avtonomna tovarna rog
• Autonomous Factory Rog
• evikcija