Solidarni z naravo, ne s korporacijami!

Zadnji meseci, v katerih so odzivi oblasti in drugih družbenih akterjev na Covid-19 pandemijo dodobra pretresli ustaljene poti in navade, so ponudili priložnost za temeljit razmislek o obstoječih razmerjih, ustroju in tendencah družbe. Jasno sta se izkristalizirala predvsem dva poudarka: da so hitre družbene spremembe mogoče, kadar se silnice moči za to odločijo, in kateri družbeni podsistemi spodbujajo mirno sobivanje, razvoj človeških potencialov in s tem občutek varnosti ter tako omogočajo temeljno delovanje družbe.

Poleg pomena javnega šolstva, zdravstva in nekaterih drugih področij, je posebno mesto v javnih diskusijah dobilo vprašanje samooskrbe s hrano. Pojavili so se strahovi, da domače pridelane hrane, predvsem sadja in zelenjave, ni dovolj za slovensko prebivalstvo. Zdi se, da se je prehranska samooskrba med koronakrizo dvignila, saj bi bili lahko v primeru, da bi se dobavne verige iz Italije in Španije prekinile, soočeni s pomanjkanjem temeljnih živil ali z bistvenim zviševanjem njihove cene. S ceno teh živil je povezano tudi vprašanje, ki so ga v preteklih tednih izpostavili posamezni slovenski kmetje in sicer da uvozu iz omenjenih držav EU nikakor ne morejo konkurirati, ker je tam hrana pridelana tudi s pomočjo suženjskega dela številnih beguncev in migrantov, ki so zaradi mejnega režima prisiljeni poljedelsko delo opravljati za mizerno plačilo. Istih mizerno plačanih delavcev se poslužujejo tudi večji monopolisti v naših kmetijskih krogih, katerim je na uslugo zapisana prenekatera kmetijska zakonodaja. Kaj pa mali kmetje in nove kmetijske politike ter programi, ki so toliko obljubljali? Slovenska kosila namreč najbolj zanesljivo zagotavljajo njive, vrtovi in ostale obhišne zaplate, ki že stoletja v tem prostoru rešujejo vprašanje revščine in lakote.

Da bi pa mi, skupaj z drugimi živimi organizmi, s katerimi delimo ta planet, preživeli, pa nujno potrebujemo čisto okolje. Brez neoporečne zemlje, vode ter zraka nam ne bo pomagala nobena malim kmetom prijazna kmetijska politika, zelene strategije kmetijskih biznisov ali nadebudnost slovenskih (ekoloških) kmetovalcev in vrtičkarjev. Obstoječi kapitalistični sistem, znotraj katerega so organizirane tako predelava hrane kot logistične poti hrane, dokazano ogroža ravnovesje ekosistemov in pomeni tveganje za obstoj in ohranjanje naravnih habitatov. Zato se je nujno zoperstaviti škodljivim posegom v okolje, tudi tistim, ki jim tlakujejo pot trenutni poskusi oblastnikov, da pod izgovorom koronakrize spremenijo zakonodajo (sporni 42. člen novega ZIUZEOP-A – »protikorona zakon«), ki bi iz postopkov pridobivanja gradbenih dovoljenj izrinila vse, ki zastopajo interese tako okolja in narave kot ljudi. Pod pretvezo »ponovnega zagona gospodarstva« si tako želijo prilastiti neomejeno pravico do izkoriščanja narave za kopičenje profita. Pospešitev izdajanja gradbenih dovoljenj na račun narave in okolja odpira vrata energetskemu lobiju in tistim, ki ne znajo misliti onkraj gospodarske rasti. Zakaj se v danih razmerah manjše porabe energije raje ne sprašujemo, ali je to sploh potrebno, saj vidimo in čutimo, da zmoremo živeti drugače?

Če navedemo še nekaj dejstev: vlada izpostavlja hidroelektrarno Mokrice kot nujni pogoj za zagon slovenskega gospodarstva in s tem povratka v “normalno” nadaljevanje nenormalnega družbenega razvoja. Spomnimo, da smo v preteklih mesecih, le malo pred novo krizo, spremljali široke družbene mobilizacije v zvezi z nevzdržnostjo obstoječega gospodarskega modela, katerega učinek so podnebne spremembe z vsemi tragičnimi posledicami tako za človeka kot za druge vrste ter okolje nasploh. Da pa ne bi dajali vtisa, da je problem le delovanje trenutne oblasti, je nujno spomniti na pretekle fjaske, ki so jih producirale vse vlade – od odpiranja vrat frackingu v Prekmurju, do TEŠ 6 v Šaleški dolini, Magnine lakirnice na Dravsko-Ptujskem polju, če naštejemo zgolj nekatere, ki so bile kljub upiranju lokalnega prebivalstva izpeljane ne glede na trenutno vladno provenienco. Nova vlada ne pomeni nujno novih okoljskih politik in nove okoljske politike ne pomenijo nujno okolju in naravi prijazne politike - te lahko udejanji le temeljita sprememba obstoječega sistema. Ustavitev postopkov za gradnjo hidroelektrarn na Muri kaže, da s splošno mobilizacijo lahko dosežemo, kar smo si zadali – vzpostavimo ali ohranimo realnost, v kateri je sobivanje in ohranjanje narave mogoče! Najsi naš boj korenini v naravovarstvenih društvih in zavodih ali pa v lokalnih in samoorganiziranih avtonomnih skupnostih, treba si je skupaj prizadevati za radikalne spremembe sistema, v katerem dobiček peščice vedno prevlada nad dobrobitjo ter preživetjem narave in ljudi.

S tem v mislih se je potrebno zazreti v prihodnost. Povratek v “normalnost” brez temeljitih pretresov kapitalističnega režima, bo bržkone zahteval odpravo zaostankov dveh mesecev koronakrize na način ponovitve varčevalnih ukrepov. Ni težko verjeti, da bodo oblastniki – ne glede na vlado - in drugi tehnokrati skušali plačilo za mirovanje produkcijskih procesov ponovno socializirati ter jih pretvoriti v reze v šolstvo in zdravstvo ter v bogastvo kreativnih načinov izkoriščanja narave in ljudi. Tudi poskus vključevanja amandmaja, vsebinsko povzetega po »protikorona zakonu«, v Zakon o ohranjanju narave, torej v temeljni dokument naravovarstva v Sloveniji, kaže na poskus normalizacije, ki jo kreira želja po gospodarski rasti ne glede na ceno. Ustvarja se situacija »reševanja človeštva na račun narave«, ki je ne smemo dopustiti. Podnebna kriza nam je večkrat dokazala, da takšen scenarij preprosto ni mogoč! Ne bomo ga dopustili!

Govorijo nam, da se javni in vključujoči družbeni podsistemi, ki omogočajo mirno sobivanje in blagostanje vseh ne splačajo, splačajo se vojne in žice na mejah, onesnaževanje in izkoriščanje naravnih virov. Ravno zdaj je jasno, da nikjer v zahodnem svetu ni problem čez noč najti miljardnih zneskov za spodbude gopodarstvu, medtem ko sredstev za zmanjševanje podnebnih sprememb nikoli ni dovolj. Pa je vprašanje, koliko jih sploh potrebujemo, saj je zgolj nekaj tednov globalne zaustavitve gospodarstva pustilo neverjetno pozitvne in hitre učinke na okolje. Tem lažem in poskusom se moramo upreti, ne le v izjemnih razmerah in pod desno vlado, ampak v prihodnjih mesecih in letih – vsak dan! Zato se danes pridružujemo tako Protestu z balkonov, ki gre na kolesa, kakor tudi opozorilom naravovarstvenikov, obenem pa poudarjamo, da so kapitalski interesi žal preveliki, da bi jih lahko ustavili le z mirnimi protesti.
Solidarnost do narave, ne do korporacij! Vzpostavimo pogoje za razrast sonaravnih praks kmetovanja in sobivanja, ne za bogatenje elit! Svoboda naravi! Dol s kapitalističnimi škodljivci!

• antikapitalista
• ekologija
• Narave ne damo za gradbeno jamo!
• Narava ni na prodaj
• kapitalistični škodljivci