Vsi potrebujemo prostor, ki ga lahko imenujemo dom!
- Podrobnosti
- Napisal komunal-admin
- Kategorija: Teksti
- Objavljeno 08 Maj 2020
Nova normalnost, ki je bila silovito vsiljena s t.i. koronakrizo je zgolj še dodatno in nasilno poglobila socialne razlike med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimamo. Medtem, ko se višji in višji srednji razred veseli, da lahko znova sreba predrago kavo v lokalih, nas je vse več takih, ki preštevamo cekine za najbolj osnovne življenske potrebe. Že pred normalizacijo nove stopnje vsesplošnega porevščenja prebivalstva je bilo plenjenja prostora s strani turističnih in drugih kreativnih denar-grabežljivih gentrifikatorjev mesta na neznosno visoki ravni. Na te uničujoče procese za prebivalstvo so skozi številne intervencije opozarjali tako dijaki in dijakinje ter študentje in študentke, družine, zaposleni in brezposelni, starejši in mlajši, aktivni v avtonomnih prostorih in drugi manj priviligerani prebivalci in prebivalke mesta. Zanje je stara normalnost predstavljala vse bolj prežemajoč strah pred tem, kdaj se bo lastnik odločil njihov dom spremeniti v svetleč Air'b'n'b obrat, zvišati najemnino v absurdne višave ali nasilno izprazniti prostore, ki so razvili avtonomne socialne in druge programe.
V skladu s paradigmo izrinjanja revnih iz mesta smo bili od nastopa t.i. koronakrize, ob kampanji #ostanidoma, lahko priča le še dodatnim manevrom oblasti, ki je neposredno ali posredno zmetala še več posameznikov in posameznic iz domov na cesto. Absurd praznih hiš na eni strani in oseb brez dostopa do varnega zavetja doma je bil v zadnjih dveh mesecih še toliko bolj očiten kot sicer, kaj šele absurd neštetih praznih hotelov in hostlov, ki so v zadnjih letih povsem uzurpirali prostor v mestu, pogosto so kot rak zavzeli hiše, ki so še nedavno bile od nekoga dom. Oblast že napoveduje, da bo z javno-finančnimi injekcijami reševala to za življenje prebivalstva uničevalno industrijo, medtem pa smo mi ostali za svojo brezdomno usodo krivi sami. Na ulici smo se na novo znašli mnogi migrantski delavci, bankrotirani s.p., študentje in študentke ter drugi deložirani, ki nismo več zmogli plačevati visokih najemnin. Mnogi pa smo tam že od prej, le da zdaj še v slabši situaciji, saj smo izpostavljeni še večjemu nasilju in odrinjenosti.
Ostani doma - kdor ga ima?
Tisti, ki doma za samoizolacijo nimamo, se korone nismo bali, saj smo se morali v teh časih ukvarjali z drugimi vidiki borbe za preživetje. Do tedaj obstoječo humanitarno infrastrukturo so oblasti brez misli na tiste, ki jo potrebujejo, večinoma enostavno ukinile, redki mimoidoči pa so bili zaradi kampanje o ohranjanju socialne distance precej manj naklonjeni za solidarnostne geste, ki tvorijo pomemben vir našega preživetja. Zavetišča so bila takoj zapolnjena, nekatera so bila čez dan zaprta. Tako nas je bilo ogromno primorano dneve preživeti zunaj, veliko pa tudi noči. Javne toaletne prostori so nam zaprli. Zaradi odlokov oblasti o nezadrževanju in zbiranju na javnih površinah smo bili ves čas tarče neumornih represivnih organov. Kam pa naj gremo?
Življenje na ulici je za posameznico ali posameznika, ki se znajde v tej situaciji izredno težko, mnogokrat travmatično in uničujoče. Brezdomstvo ni izbira nikogar. Tako kot vsak dnevno potrebuje hrano, da preživi, prav tako vsak potrebuje varen dom. Tega si želimo izboriti skupaj z drugimi v tej družbi, ki prav tako na različne načine trpijo pod jarmom kapitalistične mašine. Zato gremo tudi mi iz ulic na ulice!
Stanovanja za vse!
Gentrifikatorji odjebite!
Brezdomke in brezdomce v hotele!
