NO CPR - Gradisca // NE CPRu - Gradišče ob Soči
- Podrobnosti
- Napisal Komunal.org
- Kategorija: Protesti
- Objavljeno 15 Januar 2020
We've gathered to express our solidarity with the inmates in Gradisca the CPR (Center of Permanence for Repatriation) on 11 of January 2020 to affirm the right of freedom and self-determination of all.
Deportation center CPR was opened in 2006 in the ex-military base Polonio in Gradisca. Ever since it has been the target of judicial investigations, protests and events organized by anti-racist and solidarity networks. The imprisoned people have practiced various resistance practices over the years, also in the form of self-harm, and have caused much resistance, leading to the closure of the center in 2013, following the death of Majid El Kodra.
On 17 December 2019 the Gradisca D’Isonzo CPR re-opened. We have brought our solidarity and support to the people who have been and who will be locked up in the future.
“CPRs are actual prisons where people are “kept”: they don’t have a criminal sentence, and therefore we cannot speak of “detainment”. They are imprisoned because they lack documents. For those without Italian citizenship, this can happen after the expiration of a work or study permit, or a tourist visa, or if an asylum request is rejected. If you are identified as an undocumented person, you can be locked up for up to 180 days in a CPR, where you can be deported to your country of origin. For many, this implies rembarking again in a hard journey in order to reach Italy, or Europe, where they have built their life and often have their friends and family.
A CPR establishes a hierarchy between citizens and non-citizens based on ethnicity, class, and passport. It all begins with the economic exploitation of the so-called “Third World Countries”. As a result, millions of people emigrate, but are almost always unable to obtain the necessary visas to enter the European Union. So they are forced to move illegally, pay smugglers, and face dangerous journeys. European countries use violence, and they delegate it to Libyan armed groups, to Erdoğan, to the police of Croatia, Serbia, and Hungary: it does not aim to block migrants along the Balkan route, but they want to transform those borders into a meat grinder; a device of that kind can convert ‘those who crossed’ into weak subjects, willing to blackmail each other to keep the prize of a difficult journey.
CPRs are above all a tool to guarantee the exploitation of who has the residence permit bound by the employment contract (due to Bossi-Fini law) – as shown for example by illegal hiring in Fincantieri, as reported by local newspapers.
CPRs are lager and non-places: inside the, the living conditions are inhumane, as proven by are the numerous hunger strikes, self-harm episodes, and revolts.
We want to live in a community where no one is locked up or rejected because of their economic background. We will never be silent, with a lager in our backyard. These detention centers are like pillars of an unjust, hateful, and violently repressive world.”
more info: https://nofrontierefvg.noblogs.org/
-SI-
11. januarja 2020 smo se zbrali v Gradišču ob Soči, da izrazimo solidarnost z zaporniki v CPR (Center stalnosti repatriacije) in da bi učvrstili zahtevo po svobodi in pravico samoodločbe vseh.
Od odprtja CPT leta 2006 je bila v nekdanja vojašnica Polonio v središču polemik, sodnih preiskav, protestov in dogodkov, ki jih organizirajo protirasistične in solidarnostne mreže. Priporniki so v preteklih letih izvajali različne prakse odpora, tudi v obliki samopoškodb, in povzročili veliko uporov, kar je vodilo do zaprtja centra leta 2013, po smrti Majida El Kodre.
17. decembra 2019 se je CPR Gradisca D'Isonzo ponovno odprl. Svojo solidarnost in podporo smo izrazili ljudem, ki so bili in ki še bodo zaprti v prihodnje.
“CPR so dejanski zapori, v katerih so ljudje "zaprti": nimajo kazenske obsodbe, zato o "pridržanju" ne moremo govoriti. Zaprti so, ker nimajo dokumentov. Za tiste, ki nimajo italijanskega državljanstva, se to lahko zgodi po poteku dovoljenja za delo, študija ali turističniega vizuma ali če jim je bila prošnja za azil zavrnjena. Če ste identificirani kot nedokumentirana oseba, vas lahko v CPR zaprejo do 180 dni, od kod vas lahko deportirate v državo izvora. Za mnoge to pomeni, da se ponovno vrnejo na težko pot, da bi se vrnili v Italijo oz. Evropo, kjer so si zgradili življenje in kjer imajo svoje prijatelje in družino.
CPR vzpostavlja hierarhijo med državljani in nedržavljani na podlagi etnične pripadnosti, razreda in potnega lista. Vse se začne z ekonomskim izkoriščanjem tako imenovanih "držav tretjega sveta". Posledično milijoni ljudi migrira, vendar najpogosteje ne morejo pridobiti potrebnih vizumov za vstop v Evropsko unijo. Tako so prisiljeni ilegalno popotovanje, plačevati tihotapcem in tako potisnjene v nevarne situacije na poti. Evropske države izvajajo nasilje in ga zapovedujejo naprej libijskim oboroženim skupinam, Erdoğanu, policiji Hrvaške, Srbije in Madžarske: njihov cilj ni preprečiti migrantske balkanskie poti, temveč želijo meje na poti spremeniti v mesoreznico; naprava take vrste lahko pretvori "tiste, ki so prestopili", v šibke, pripravljene izsiljevati drug drugega, da bi ohranili nagrado na težke poti.
CPR so predvsem orodje za zagotavljanje izkoriščanja osebe, ki ima dovoljenje za prebivanje zavezano s pogodbo o zaposlitvi (zaradi zakona Bossi-Fini) - kot kaže primer nezakonitih najemov v Fincantieri, o čemer so poročali lokalni časniki.
CPR so lagerji in ne-kraji: znotraj so življenjski pogoji nehumani, kar dokazujejo številne gladovne stavke, epizode samopoškodovanja in upori.
Želimo živeti v skupnosti, v kateri nihče ni zaprt ali zavrnjen zaradi svoje ekonomske šibkosti. Lager na svojem dvorišču ne bomo tiho sprejeli. Ti centri za pridržanje so kot temelji nepravičnega, sovražnega in nasilno represivnega sveta.”
več info: https://nofrontierefvg.noblogs.org/