!DOSTOJNO ŽIVLJENJE ZA VSE!
- Podrobnosti
- Napisal Nutrije proti getrifikaciji
- Kategorija: Teksti
- Objavljeno 11 Junij 2021
Nasilje kapitalističnega sistema v vsaki krizi pokaže svojo krvoločnost. Tlači, muči, zatira, ponižuje tudi na »naprednemu zahodu«. Z vsakim letom spomin na izborjene socialne in politične pravice bledi, saj je vsaka naslednja nova vlada in izredno stanje priložnost, da se le-te briše in uveljavlja vedno nove propagadne slogane t.i. kapitalistične svobode prostega trga in meritokracije. V teh pogojih, ko je vedno manj dostopa do dobrin za zadovoljevanje najbolj osnovnih človekovih potreb, morajo elite za ohranjanje svojih privilegijev vedno znova dozirati tudi gesla, ki bodo obubožano ljudstvo sprla med seboj. Nacionalizem, rasizem, homofobija, seksizem ipd. so vedno znova uporabne zvijače iz nihove orodjarne. Medtem ko številke odvečne populacija naraščajo, pa za oblast vedno bolj uporabno in popularno orodje postaja tudi sovraštvo do revnih oz. Tistih, ki jih oblast navadno poimenuje džankiji_ce, klošarji_ke, lenuhi_nje, diletanti_ke, prostituti_ke, anarhisti_ke ipd.
Ljudstvo, ponižano in izčrpano od brutalnosti življenja v kapitalizmu, se tako s pomočjo propagadne vojne elit obrne proti tistim, ki v tem sistemu najtežje shajajo. Revni so tako vedno znova videni kot pijavke in zaviralci napredka življenja »ameriških sanj« tudi v Evropi in ne kot nujen produkt kapitalističnega sistema. Preživimo lahko le, če služimo, nam govorijo. Priložnosti za zaslužek pa je vedno manj, te predvidevajo vedno bolj brutalne pogoje dela za slabo plačilo in vse pogosteje velijo opravljanje takih ali drugačnih etično spornih del.
Med osnovnimi materialnimi potrebami človeka za njegovo_no preživetje poleg hrane, pijače in obleke, zagotovo spada tudi varno in dostojno zavetje. Humanitarci tekajo na vse konce v nabiralništvu donacij, slehernikom pa pred obraz potiskajo slike lačnih otrok in s samoeksploatacijo polagajo nezadostne obliže na vse večje in vse bolj gangrenaste rane družbe v kapitalističnem sistemu. Medtem premnogokrat igrajo vlogo tistih, ki delijo moralistične odpustke v dobi, ko nas preplavlja slutnja smrti – kot direkten produkt kapitalizma. Humanitarci, neizbežno spreženi z oblastjo, ne upajo reči bobu bob, saj jih je strah, da bodo tudi obliži postali prepovedani, kjub zavedanju njihove neučinkovitosti. Najbolj očitna je nemoč dobrosrčnežev in nepripravljenost oblasti ravno v odnosu do nujne materialne človeške potrebe po varnem in dostojenm zavetju. Če za hrano in pijačo zanekrat še najdemo dovolj maneverskega prostora, da se tu pa tam drobtinice odstopi tudi revnejšim, je pri borbi za prostor, sploh prostor v mestu, to postalo povsem nemogoče. Elita ima tu prehud lasten interes. V tej brutalni borbi elit za prostor, drobtinic za revne pač ni. Sobe, stanovanja in hiše v pogojih konstantne krize, ki jo zaznamuje visoka stopnja brezposelnosti, psihična izčrpanosti in bolezni, vse bolj postajajo ekskluziven privilegij. Pred situacijo nenadne brezdomnosti pa so zavarovani_e le še redki_e. Tudi mnoge_i tisti_e, ki so zaradi tranzicije in denacionalizacije danes lastniki_ce bivalnih objektov, se lahko jutri znajdejo na cesti zaradi obskurnega dolga državi ali banki, kljub zgaranosti zaradi dela v kriznih pogojih.
Zato je nujno da si nehamo zatiskati oči. Če smo še danes udobno nameščeni v domači fotelj, smo le redki zares tako dobro situirani, da ne bi mogli že jutri zlahka pristati z ritjo na asfaltu. Kazanje s prstom, prelaganje odgovornosti na brezdomne in splošna dehumanizacija ljudi, ki so se zaradi različnih razlogov znašli v tej težki situaciji, je fašizem. Revne je sistem proizvedel ravno z namenom, da služijo kot opomnik, kot grožnja tistim, ki jim grabežljivost in sodelovanje v prerivanju za preživetje ni prva izbira. To, da sistemske rešitve za revščino ni ali da iskanje le-te ni priotiteta oblasti, je dokaz temu. Kdor ne bo sodeloval v sistemu izkoriščanja kapitalistične produkcije, bo postal del razlaščene odvečne populacije, ki je prepuščena počasnemu hiranju in brutalnosti nasilja ulice.
Skvotersko gibanje že desetletja bije borbo za dostop do mesta, za dostop do bivanjskih in kreativnih prostorov produkcije, za dostojno in skupnostno sobivanje vseh zatiranih prebivalcev_k, predvsem revnih in vseh drugače zatiranih. Zato je čas, da družba sprevidi, da ne gre za nekakšno zastojnkarstvo ali parazitiranje na plečih delavk_cev. Tudi mi smo delavci_ke. Gre za preposto in najbolj osnovno terjanje pravice za dostojno življenje za vse. Politizacija teh vprašanj in vseh nas, ki smo blizu roba, tistih, ki se s konicami prstov še držimo nad prepadom in vseh, ki smo v prepad že zgrmeli, je urgentna.
Zakaj imajo nekateri lahko vile, jahte in več stanovanj, medtem ko se nekateri tresemo v plesnivih kleteh v strahu pred evikcijo? Zakaj nekateri lahko svobodno potujejo na svoj prostočasni vikend na morju, medtem ko se drugi odrekamo kruhu, da lahko plačamo najamnino, natlačeni v stara stanovanja? Zakaj nekateri lahko zakupujejo zemljšča, hiše in stanovanja kot spečo investicijo, medtem ko mnogi zmrzujemo pod mostom? Ali so bili res oni toliko bolj „pridni in pametni“ v življenju ter mi tako „leni in butasti“? Varno in dostojno zavetje je osnovna potreba in zato nujna osnovna dobrina, ki mora biti dostopna vsem, enako kot pitna voda in hrana. Ne iščimo sovraštva med nami, povežimo se v solidarnosti in skupaj vzemimo nazaj vse tisto, kar pripada nam vsem, zato da zares ozdravimo družbo.
Za dostojno življenje vseh!
Hiše za življenje, ne za dobiček!
Stanovanja za vse!
Nutrije proti getrifikaciji
Ljubljana, 26.maj 2021
