Našim umorjenim - For Our murdered
- Podrobnosti
- Napisal Komunal.org
- Kategorija: Protesti
- Objavljeno 14 November 2019
FUNERAL FOR ALL OUR MURDERED
On Prešeren square, Tuesday Nov. 12, at 6 PM
This week another tragedy happened. Another person died on the way to reach his family. This time it was a 20-year old boy, whom the official statisticians will record as the 3rd victim of the Slovenian border regime in the last two weeks and 16th in the year 2019. Yet another totally avoidable death.
Escaping the war and devastation in Syria, this young boy, whom we will never have the opportunity to meet, was forced to find his way through the unknown forests, rivers and mountains of Croatia and Slovenia. As the winter cold slowly took over and he realized that he will not make it, he asked his family in Germany to come and save him. But it was too late. Hypothermia, hunger and exhaustion claimed yet another life in the middle of Ilirska Bistrica.
But the boy did not die. He was murdered.
Like the many who drowned in the river Kolpa, suffocated in the backs of trucks, froze marching throug forrests or died in detention, he was a victim of state policies, carried out by government authorities. They were murdered by the slovenian police enforcing an increasingly violent policy of deterence. It is well documented by now that the police are systematically denying access to asylum and pushing migrants into dangerous zones, while using dehumaniying violence and threaths to push them back to Croatia. Rater than with blankets and water they meet people in need with dogs and drawn pistols.
In this, the authoritie are following the direction of other European states. Migration management, as they call the war on migrants, is designed to murder those deemed undesirable by the EU countries. None of them consider recognizing the right or even the value of life of migrants, simply because they were born in the wrong place. So the deaths, including the last one of the 20-year old boy, were no coincidence. The murders are the intentional effect of their policies. Directly responsible for the last one is the former head of Koper police department Tomaž Čehovin. For the previous deaths heads of police departments of Ljubljana and Novo mesto respectively. The heads of police departments take their orders from the chief of the Slovenian police Tatjana Bobnar, who in turn is guided by the minister of internal affairs Boštjan Poklukar and ultimately the president of the government Marjan Šarec. They are the ones who are forcing people into deadly situations and the blood is on their hands.
So let it be clear. There was no death from exhaustion last week in Ilirska Bistrica. )
But the people being pushed to death on the border are not the only ones on the receiving end of systemic deprivation and violence. It is the people who do not have homes, who die in our streets as well. It is the people whom the state is taking away their already minimum incomes only to transfer the same money to the pockets of the already rich elites. It is the young and not so young that will never be able to get a place called home, because all the houses are taken over by profit-oriented companies. There is death and exhaustion in our cities and villages as well. It is not just the people running away from poverty and war that are its victims, it is also the people that grew up here.
Our dead deserve to be remembered and mourned. Not only by their families and friends but by all who strive to see the world where no more deaths will await those who risk everything to escape war and poverty elsewhere. It is our pain as well as we too have lost friends and cotravelers. We need to share our pain. And our anger.
We will gather on Tuesday 12th November at Prešernov trg at 18h to remember all those murdered at the boders and all those who died in our streets. We will come together to share the pain and the sadness and by this make them visible. We reject the suffering in isolation, in secret and in private. Murder is not a normality that we will accept. This is why we call on everybody to join us in public and in dignity, to commemorate the victims and to speak out on the perpetrators. As a sign of mourning bring a candle and you arewelcome to join, to share your story with the community.
-------------------------------
(slovensko)
POGREB NAŠIH UMORJENIH
Na Prešernovem trgu, v torek 12. novembra 2019 ob 18h
Ta teden je prišlo do nove tragedije. Še nekdo je umrl napoti k svoji družini. Tokrat je umrl 20 letni fant, ki bo v uradni statistiki zabeležen kot tretja smrtna žrtev slovenskega mejnega režima v zadnjih dveh tednih in kot šestnajsta žrtev v letu 2019. Še ena smrt, ki bi je zlahka ne bilo.
Bežeč pred vojno in opustošenjem v Siriji je bil mladi fant, ki ga ne bomo imeli nikoli priložnosti srečati, prisiljen svojo pot iskati skozi neznane gozdove, reke in hribe Hrvaške in Slovenije. Ko je hlad bližajoče se zime postal prehud in je spoznal, da mu samemu ne bo uspelo, je na pomoč poklical svojo družino v Nemčijo. Toda bilo je prepozno. Podhladitev, lakota in izčrpanost so blizu Ilirske Bistrice vzeli še eno življenje.
Toda ta mladi fant ni umrl. Bil je umorjen.
Bil je umorjen tako kot mnogi, ki so utonili v reki Kolpi, se zadušili v tovornjakih, zmrznili med hojo skozi gozdove ali umrli v času policijskem pridržanja. Umorila jih je slovenska policija z izvajanjem svoje vse bolj nasilne politike odvračanja. Do danes je že dovolj dobro dokumentirano, da policija migrantom in migrantkam sistematično zanika uveljavljanje pravice do azila, jih usmerja v nevarna področja, v postopkih prisilnega potiskanja ljudi na Hrvaško pa se redno zateka k uporabi razčlovečujočega nasilja in groženj. Namesto, da bi ljudi pričakali z odejami in vodo, jih pričaka s psi in naperjenimi pištolami.
Na omenjene načine slovenske oblasti izvajajo politiko, ki je uveljavljena tudi v nekaterih ostalih evropskih državah. Upravljanje z migracijami, kakor oblasti pravijo vojni proti migrantom in migrantkam, je oblikovano tako, da tiste, ki v državah Evropske unije niso zaželeni, pogosto pošilja v smrt. Nobena od smernic te politike ne prepoznava, da bi imelo življenje migranta ali migrantke vrednost že samo po sebi in da bi bilo s tem tudi nosilec človekovih pravic. Enostavno zato, ker so se ljudje rodili na napačnem mestu. Zato smrti niso naključne, prav tako ni naključna zadnja smrt dvajsetletnika v Ilirski Bistrici. Umori so načrtovani del migranske politike. Neposredno odgovornost za zadnjo smrt nosi sedaj že nekdanji direktor policijske uprave Koper Tomaž Čehovin. Za nekatere od prejšnjih smrti sta neposredno odgovorna direktor policijske uprave Ljubljana Stanislav Vrečar in direktor policijske uprave Novo mesto Janez Ogulin. Ti direktorji, ki usmerjajo delo svojih podrejenih, sami sprejemajo navodila od generalne direktorice slovenske policije Tatjane Bobnar, ki sama smernice prejema od ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja in od predsednika vlade Marjana Šarca. To so ljudje, ki silijo ljudi v smrtno nevarne situacije in imajo kri umorjenih na svojih rokah.
Zato naj bo jasno: prejšnji teden v Ilirski Bistrici ni bilo smrti zaradi izčrpanosti.
Ljudje, ki so potiskani v smrt na mejah, niso edini, ki so deležni sistemskega siromašenja in nasilja. Tega so deležni brezdomci, ki umirajo tudi na naših ulicah. Prav tako ljudje, ki jim država jemlje že tako minimalne prihodke samo zato, da lahko nato ta isti od revnih vzeti denar vtakne v žepe že tako bogate elite. Pa mladi in ne več tako mladi, ki si nikoli ne bodo mogli privoščiti nečesa, čemur bi lahjko rekli dom, ker bodo vse hiše in stanovanja prevzeli profitno usmerjena nepremičninska podjetja. Smrt in izčrpanost sta doma tudi v naših mestih in vaseh. Njune žrtve niso zgolj tisti, ki od daleč stran bežijo od vojne in revščine, temveč tudi mnogi, ki so se tu rodili in odrasli.
Naši mrtvi si zaslužijo, da se jih spominjamo in da za njimi žalujemo. Ne samo njihove družine in prijatelji, temveč vsi mi, ki stremimo k temu, da bi živeli v svetu, kjer smrt ne bo več prežala na tiste, ki tvegajo vse, da bi pobegnili pred vojno in revščino. To je tudi naša bolečina, saj smo tudi mi izgubili prijatelje in sopotnike. Našo bolečino moramo deliti. In našo jezo.
V torek 12. novembra 2019 se ob 18h dobimo na Prešernovem trgu. Spomnili se bomo vseh umorjenih na mejah in tistih, ki so umrli na naših ulicah. Prišli bomo skupaj, delili bolečino in žalosti in ju naredili vidni. Zavračamo trpljenje v osami, na skrivaj in v zasebnosti. Umor ni normalnost, ki jo lahko sprejmemo. Zato pozivamo vse, da se nam pridružite v javnosti in da se na dostojanstven način spomnimo žrtev in spregovorimo o storilcih. V znak žalovanja prinesite sveče ali karkoli drugega, kar se vam zdi primerno in delite svoje zgodbe s širšo skupnostjo.
----------------------------------------
/////////////////// ŽALNA PISMA///////////////////
Neznanemu sirijskemu fantu v slovo
Že kar nekaj dni je minilo od tvoje nepotrebne in tragične smrti. Ne morem in ne morem zbrisati misli nate, zato ti namenjam nekaj iskrenih besed.
Marsikdo v Sloveniji niti ne ve, kaj se ti je zgodilo na pragu naše domovine. Mediji so poročali, da je pred sedežem Policijske postaje Ilirska Bistrica življenje izgubil 20-letni migrant iz Sirije. Poročali so tako suhoparno, kot da je to nekaj čisto vsakdanjega in normalnega. Samo da dajo informacijo od sebe, pa so že zadovoljni. Se mar bojijo?
Tudi kulturnih delavcev, pisateljev, pesnikov in akademikov itd., ni zadnje čase nikjer ne videti in ne slišati. Čudno, pa naj bi bila to naša kulturna in znanstvena elita.
Se delamo in slepimo, da vseh teh tragedij na svetu sploh ni? Ali pa se nas čisto nič ne tičejo? Smo že vsi postali otopeli in brezčutni? Ne, pa ni čisto tako. Slovenci znamo sočustvovati, stopiti skupaj in pomagati, kot smo, na primer, v zadnjem času bolnemu Krisu. »To je bil eden vaših,« te slišim vzdihniti, »ljubek deček, da vam je segel v dušo. Jaz pa sem brez obraza in imena, od mnogih osovražen migrant.«
Res ne poznam tvojega imena, ne tvoje zunanjosti. Zdi se mi pa, da poznam tvoje želje, načrte, cilje in hrepenenja. Podobna imajo vsi fantje tvojih let, ki šele začenjajo samostojno življenje. Seveda je tvoje dodatno zaznamovala vojna in vse preglasila največja želja, da bi se rešil in zaživel v varni državi. Si brez imena, pa si vseeno lahko predstavljam, kako te je moralo na tej poti zebsti ter kako si bil lačen. Nisi brezglavo divjal po cestah ali se predoziral z mamili, umrl si zaradi podhladitve in izčrpanosti. Lahko si predstavljam, da si se skrival v gozdu, ker si se bal policije, ki tudi prosilce za azil predaja hrvaškim policistom, ti pa jih s pretepanjem izženejo nazaj v Bosno.
Če se zamislim, se počasi na tvojem neznanem obrazu izrisujejo poteze vseh drugih beguncev in migrantov, ki so umrli na našem ozemlju. In ta obraz nas upravičeno obtožuje. Zaradi nehumane žice na meji, omejevanja dostopa do azilnega postopka drugih ovir, itd.
Opravičujem se ti v svojem imenu in imenu vseh Slovencev, ki mislijo in čutijo enako. Naši politiki pa bodo enkrat morali prevzeti odgovornost.
Počivaj v miru
Polona Jamnik, Bled
/////////////////////////////////////////////////////
A reflection, written by S.A., a refugee living in Slovenia
This week it was the end of my tragedy.
honestly I do not know if I should be happy or sad, I was only 20 years old and I have been murdered by police, frontiers of the EU and by its inhuman laws not because of exhaustion.
yes my family this is why I could not meet you one last time.
I was 12 years old when the war has started in my beloved Syria it was not my fault I was too young to contribute to the destruction of my country, I grow up with the war not with friends, memory as most of 12 years old kids do start their lives, it was not my fault that I could not go to school as all kids in different part of the world do, war has caused a lot of pain for me and for everyone in the country, was it my fault to live in fear, hunger and thirst.
everyday I wake up I feel it more and more. And my closest friend is danger and our uncalled friend was everyday death. injustice, oppression, genocides, practices of wars are not concepts I used to read in books anymore they are my everyday life.
Now I have been murdered, thank you Slovenia because you helped me to stop the suffering I lived in my country and on my way to safety I really did not want much I was just trying to runaway from everyday death and frustration go to school reunite and see my family one more morning but I have been murdered on your land by your police and by your inhuman law, I will forgive you but you have to promise me that you will tell me story and tell others who are escaping wars and death that you are not human and you do not care about human rights or people dying and you do not allow scared people looking for a refuge to enter you land tell them the truth so they will never be murdered as I was and lose the opportunity to see their loved ones one more time.
Razmišljanje, ki ga je zapisal S.A., begunec, ki živi v Sloveniji
Pred nekaj dnevi je bilo konec moje tragedije in iskreno rečeno ne vem ali naj bom srečen ali žalosten. Imel sem zgolj 20 let in sem bil umorjen s strani policije in meja Evropske unije ter njenih nečloveških zakonov. Da, dragi moji najbližji, nisem umrl zaradi izčrpanosti in zato vas nisem mogel še zadnjič videti. Imel sem 12 let, ko se je v moji ljubljeni Siriji začela vojna. Jaz nisem imel nič s tem, bil sem premlad, da bi lahko prispeval k uničenju moje dežele. Zrasel sem z vojno, ne s prijatelji, kakor večina dvanajstletnih dečkov. Nisem bil jaz kriv, da nisem mogel iti v šolo kot ostali otroci drugod po svetu. Vojna je povzročila ogromno bolečine meni in vsem v moji deželi. Je bila mar moja krivda, da sem vsak dan živel v strahu, lakoti in žeji? Sem bil sam kriv tega, da sem se vsako jutro, ko sem se zbudil, vse bolj zavedal, da sta moja najbližja sopotnika postala nevarnost in smrt. Krivica, zatiranja, genocid, boji niso koncepti, o katerih bi bral v knjigah, temveč so bili moje vsakdanje življenje. Hvala ti Slovenija, ker si mi pomagala ustaviti trpljenje, v katerem sem živel doma. Na moji poti na varno resnično nisem imel veliko želja, zgolj poskušal sem ubežati vsakdanji smrti in frustracijam, iti v šolo ter se vrniti k svoji družini, da bi se zjutraj spet zbudil v njihovem objemu. Slovenija, na tvoji zemlji me je ubila tvoja policija in tvoj nečloveški zakon. Oprostil ti bom, toda obljubiti mi moraš, da boš povedala mojo zgodbo drugim, ki bežijo pred vojno in smrtjo, da boš povedala, da v sebi nimaš človečnosti, da ti ni mar ne za človekove pravice, ne za ljudi, ki umirajo in da ne boš dovolila, da bi prestrašeni ljudje, ki iščejo zatočišče, tega našli pri tebi. Povej jim resnico, da ne bodo tudi oni umorjeni, da ne bodo tudi oni za vedno izgubili možnosti, da bi še enkrat videli svoje ljubljene.
هذا الأسبوع كانت نهاية مأساتي.
بصراحة ، لا أعرف ما إذا كان يجب أن أكون سعيدًا أم حزينًا ، كان عمري 20 عامًا فقط وقد تم اغتيالي على أيدي الشرطة ، وحدود الاتحاد الأوروبي ، وقوانينه اللاإنسانية ، ليس بسبب الاستنفاد.
نعم عائلتي وهذا هو السبب في أنني لم أستطع مقابلتك لآخر مرة.
كنت في الثانية عشرة من عمري عندما بدأت الحرب في سوريا الحبيبة ، لم يكن خطأي أنني كنت صغيراً للغاية على الإسهام في تدمير بلدي ، لقد نشأت مع الحرب وليس مع الأصدقاء ، والذاكرة ليست مثل معظم الأطفال في سن 12 عامًا أبدأ ، لم يكن خطأي أنني لم أستطع الذهاب إلى المدرسة كما يفعل جميع الأطفال في مختلف أنحاء العالم ، لقد تسببت الحرب في الكثير من الألم بالنسبة لي ولكل شخص في البلد ، هل كان خطأي أن أعيش في الخوف والجوع والعطش.
كل يوم أستيقظ أشعر به أكثر وأكثر. وصديقي الأقرب خطر وصديقنا الذي لا مبرر له كان الموت كل يوم. الظلم والقمع والإبادة الجماعية وممارسات الحروب ليست مفاهيم اعتدت أن أقرأها في الكتب لكن أصبحت حياتي الأبدية.
الآن لقد تم اغتيالي ، شكرًا لك سلوفينيا لأنك ساعدتني في وقف المعاناة التي عشتها في بلدي وفي طريقي إلى الأمان ، لم أكن أريد حقًا الكثير كنت أحاول فقط الهروب من الموت اليومي والإحباط للذهاب إلى المدرسة ولم شمل عائلتي في صباح أحد الأيام لكنني قتلت على يدك من قبل الشرطة وقانونك اللاإنساني ، سأغفر لك لكن عليك أن تعدنيني بأنك ستخبرين قصتي وتخبرين الآخرين الذين يفرون من الحروب والموت أنهم ليسوا بشرًا وانكم لا تهتمون بحقوق الإنسان أو الأشخاص الذين يموتون ولا تسمحون الأشخاص الذين يبحثون عن ملجأ بالدخول إلى أرضكم ، فأخبروهم بالحقيقة حتى لا يتم قتلهم كما قتلت ولن يفقدون الفرصة لرؤية أحبائهم. مرة أخرى.
///////////////////////////////////////////////////
Včeraj smo s skromnim obredom želeli obeležiti smrti ljudi, ki jih je povzročila država. Gre za ljudi, katerih življenja se zaradi njihove revščine, starosti, državljanstva ali barve kože smatrajo za manj vredna. K udeležbi nas je spodbudila novica o 20 letnemu sirskemu fantu, ki je od izčrpanosti umrl v bližini Ilirske Bistrice, a se zavedamo, da na podoben način - zaradi nehumanih državnih politik - na območju Slovenije brez pravega obeležja umre mnogo ljudi. Zdi se nam nujno, da umrli dobijo dostojno obeležitev (zaradi česar je bil pred parlament postavljen spominski kamen), in da nevidni umrli postanejo ljudje z imeni in obrazi.
Toda ni dovolj ostati na področju simbolov. Imena in obraze morajo dobiti tudi povzročitelji smrti. Zakaj je moral v neposredni bližini naših domov, bolnic in institucij od izčrpanosti umreti sirski mladenič? Ker se je tako bal vrnitve na Hrvaško, da se ni upal nikogar v Sloveniji prositi za pomoč. Vedel je, da domačini takoj kličejo policijo, da ta ne dopušča prošenj za azil, in da bi bil v primeru stikov s slovenskimi organi nasilno vrnejen v BiH. Vse to je vedel, ker se je to dogajalo tisočim pred njim. To je dosegla slovenska politika odvračanja, ki se je vzpostavila med vlado Mira Cerarja (ta se sicer te dni mudi v Ženevi, kjer prejema pohvale za delo na področju človekovih pravic), zaostrila pa pod Marjanom Šarcem in notranjim ministrom Boštjanom Poklukarjem. Njihova politika "preprečevanja zlorab azilnih postopkov", kot imenujejo množična prisilna vračanja, je ustvarila nehumane migrantske poti skozi nevarna območja in samo letos povzročila najmanj 16 smrti na slovenskih tleh, v Bosni in Srbiji pa omogočila strahotno humanitarno krizo.
Ne dovolimo, da njihove smrti in trplenje ostanejo nevidni, ali da njihovi morilci ostanejo nekaznovani. Tako kot za tiste, ki v Sloveniji umirajo zaradi varčevalnih politik, ki so zaradi stanovanjske krize prepuščeni ulici ali pa zlorabam na delovnih mestih, je treba tudi v primeru mejnih smrti krivce poklicati k odgovornosti.
Ambasada Rog
