Za mesto ljudi, ne kapitala!

19. januar 2021. Varnostniki zasebnih varnostnih služb navsezgodaj zjutraj sredi zime in pod zaveso korona lockdowna nasilno vdrejo in na cesto vržejo speče Rogovke in Rogovce. Policija jim pri tem pomaga z zaprtjem okoliša Avtonomne tovarne Rog in se s solzivcem, batinami in aretacijami spravlja na podpornike in podpornice Roga, ki se iz ure v uro množijo na Trubarjevi. Stroji in delavci začnejo razbijati stekla, vrata, stene in opremo še pred nekaj urami delujoče avtonomne cone. Varnostniki medtem uničujejo osebne predmete kolektivov in posameznikov.

Z vsakim pokom izza zidu se v naših srcih lomijo spomini, življenja, zgodovina in prihodnost avtonomnega prostora, ki je 16 let držal to mesto odprto, vključujočo, solidarno, kreativno, radikalno in politično. Mestna občina Ljubljana z vpoklicem podivjanih Hojsovih hord odprto vstopi v dolgo napovedano koalicijo Janša-Janković ter začne medijsko kampanjo fake-newsa, zavajanj in laži.

Rastoči nemir v mestu
Leto dni kasneje na mestu nekdanje Tovarne Rog pospešeno raste nov kulturno-kreativni center, ki ga Ljubljančani in Ljubljančanke ne le da ne potrebujejo, temveč tudi aktivno zavračajo. Bodoči Center Rog je na eni strani plod apetitov posameznikov, ki stremijo h komercializaciji kulture skozi kreativne industrije, na drugi pa nasedla investicija propadle kandidature za Evropsko prestolnico kulture.

Center Rog je mikrokozmos vsega, kar je v tem mestu narobe in kaže na vse notranje kontradikcije Jankovićevega kapitalskega urbanističnega projekta. Medtem ko MOL uradno zagovarja dostopno in javno podprto kulturo, ustanovitveni akt novega javnega zavoda, ki bo upravljal z območjem nekdanje avtonomne cone, napoveduje velikansko odvisnost proračuna od pridobivanja sredstev na trgu. Preprosto povedano to pomeni, da prostor Roga ne bo namenjen brezplačni rabi obrtnikov in umetnikov, ampak v prvi vrsti komercialnim najemom podjetji, ki si bodo edine lahko privoščile nove konferenčne sobane in njihove cene. Medtem ko se MOL bohoti s svojo socialno politiko, Center Rog spreminja v kraljestvo petične kulinarike in elitnih lokalov. Medtem ko uradno Ljubljana postaja zeleno mesto, MOL pod Rogom gradi nove parkirne prostore. Medtem ko ljudem ponuja novo Rogovsko knjižnico, pozablja omeniti, da bo za te potrebe zaprl dva majhna knjižnična oddelka. Ki oblasti seveda ne pomenita nič. A jih bodo občanke in občani sosesk še kako čutili in pogrešali. Medtem, ko se Janković na proslavah kiti s svojim antifašizmom, je uničil enega izmed centrov antifašistične dejavnosti v mestu. 

Ljubljana v zadnjem letu vre od raznolikih bojev prebivalk in prebivalcev proti vse bolj neživljenjskim pogojem v prestolnici. Ki se pospešeno širijo navkljub zatišju pritiska turistifikacije, ki ga je hipno povzročila epidemija COVID-19. V času, ko je postalo jasno, da je ogromna količina stanovanj v širšem centru namenjena airbnb-jem, ter da v času epidemije samevajo, cene nepremičnin ter najemnine letijo v nebo. Če si ljudje včasih niso mogli privoščiti centra, si danes ne morejo privoščiti niti stanovanj daleč za obročem. Mestna oblast še naprej čisti mesto vseh nezaželenih populacij: brezdomcev, uporabnikov drog, uličnih umetnikov. Vse bolj očitno pa tudi revnih in tistih, ki v to kategorijo še včeraj niso spadali, a jih tja pospešeno potiska nevzdržna mestna politika kapitala, katere tempo enostavno ne zmorejo več dohajati.

Vsi ti ljudje se zbujajo in povezujejo: borijo se za zelenice, proti oderuškim najemninam, proti komercializaciji prostora. In oblast postaja nemirna. Upravičeno.

Nikoli ne bomo pozabili. Nikoli ne bomo odpustili.
Letošnje super volilno leto se pozna tudi v prestolnici. Janković je po letu vestnega kolaboriranja z Janšo, skupnih tiskovk, megaprojektov in obsojanja protestnih nemirov skočil na volilni vlak, za katerega stavi, da mu bo prinesel politični kapital za nadaljnje lomastenje. Vztrajno podpira novi obraz starega neoliberalizma in kalkulira, kako daleč lahko jaha na golobovem volilnem valu. Dejstvo je namreč, da mu podpora vsako leto pada, zato je njegovo lastno politično preživetje na prihajajočih lokalnih volitvah pod vprašajem. Ozira se v Zagreb, Pariz, Barcelono – vsa mesta, ki so v zadnjih letih na valovih podobnih bojev, ki danes začenjajo povezovati Ljubljančanke in Ljubljančane, izvolile nestrankarske županske kandidate znotraj konteksta zahodnega municipalizma.

Številni so po letih udarcev vladajoče politike sovraštva na vseh nivojih razumljivo utrujeni in si želijo sprememb, ki bi vsaj začasno predstavljale premor od klavstrofobičnega občutka in realnih posledic uničujočih desničarsko-kapitalskih politik. Svoje upe polagajo v tisto, kar nam kot rešitev ponuja sistem in kar poznamo – redukcijo naše političnosti in delovanja na reprezentativno volilno politiko.

Naš predlog je drugačen. Desetletja izkušenj nas učijo, da smo najmočnejši takrat, ko delujemo samoorganizirano, avtonomno in skupaj. Ko jemljemo svoja življenja v svoje roke in ključnih odločitev ne prepuščamo ljudem znotraj hierarhij, ki kljub morebitnim dobrim namenom delujejo znotraj sistema, ki je bil zasnovan za ohranjanje in širjenje privilegijev elit in kapitala. Konec koncev – za uničenje prostorov Avtonomne tovarne Rog je mestna oblast potrebovala 16 let, na stotine varnostnikov, dva spodletela poskusa evikcije, in brutalno nasilje robokopov. Pred tem 16 let kljub dokazanemu trudu ni uspela ustaviti življenja, kreativnosti, samoorganizacije in subverzivnega potenciala, ki ga je predstavljala Avtonomna cona Rog. Ljudje so brez elektrike in v nemogočih pogojih delovanja tam ustvarjali politične in kreativne presežke, nudili prostor vsem, ki so v tej družbi potisnjeni na in čez rob margine ter kreirali odpor proti uničujočim politikam kapitala v mestu in širše v družbi.

Z deložacijo Roga so nam uničili stavbe, v katere je antiavtoritarno gibanje 16 let vlagalo vse svoje znanje, trud, ljubezen. A niso uničili naše skupnosti, ki je ta prostor gradila. Predvsem pa ne strasti do upora, naših želja po polnem življenju in ne le životarjenju. Stava je visoka. Na nas je, da dokažemo, da lahko proti uničujoči politiki v tem mestu gradimo tudi alternative. Zato se 19. januarja najdimo na ulicah. Za mesto ljudi, ne kapitala!