Naj se prodajalke še tako trudijo, jih nadrejeni vseskozi kritizirajo, njihovo delo in trud pa nista vredna nič. Vsakodnevno se soočajo z zatiranjem, psihičnim in verbalnim nasiljem ter nenehnim priganjanjem k delu in ustvarjanju še večjega dobička. Delajo od ponedeljka do sobote, velikokrat preko uradnega delavnega časa, plače pa kljub temu ostajajo minimalne. Za zaprtimi vrati skladišča se odvijajo sestanki, na katerih ne manjka verbalnih groženj in pritiskov, kričanja, zmerjanja, podajanja nejasnih pripomb, nenehnega kritiziranja dela kakor tudi osebnega življenja.

To so ponavljajoče se oblike psihičnega nasilja s katerimi se delavke srečujejo na dnevni bazi. So dnevi, ki so hujši od drugih vse pa je odvisno od tega, kako slab dan ima poslovodja. Če ima probleme v zasebnem življenju, se to še kako odraža v odnosu do zaposlenih. Vsak dan v službi je, kot da bi delal s tempirano bombo nikoli ne veš kdaj bo eksplodirala. Preden do tega pride se prične izmikati neposrednim kontaktom, zaposlenim daje odklonilne geste in poglede. V zraku je čutiti napetost vse dokler ne napoči čas, ko se ne more več zadrževati in skliče vse zaposlene na ''sestanek'', kjer so deležne brutalnih verbalnih izpadov ter napadanj, ki lahko privedejo tudi do tega, da po pisarni letijo predmeti.

Malica zaradi povečanega obsega dela večkrat odpade. Domov zaposlene hodijo lačne. Dokler delo ni opravljeno, pač ne gredo domov. Na delu ostajajo še po koncu uradnega delavnega časa včasih je to po zaprtju trgovine, včasih po končani jutranji smeni. Če na urniku na primer piše, da delaš do 14:00 ure, greš domov uro ali dve kasneje. To so ure, ki jih seveda nihče ne beleži, obračuna, niti izplača.

»Ko se spomni, da mora v službo, ji je slabo. Ponoči ne spi. Duši jo.«

»Občutek imam, da se mi bo zmešalo. Samo premišljam, kaj bo spet hudega naslednji dan.« 

Delavke trpijo, saj ne želijo izgubiti službe, ki jo je v teh časih v Zasavju še toliko težje dobiti. Zavedajo se, da so jim kršene pravice iz dela in da je takšno ravnanje nedopustno, obsojanja vredno in navsezadnje tudi kaznivo. Nekatere kljub temu še vedno vsakodnevno prenašajo psihične pritiske in ostajajo na delovnem mestu, vsaj tako dolgo, dokler si ne najdejo druge službe, saj si odpovedi enostavno ne morejo privoščiti.

Z nenehnim izvajanjem psihičnega nasilja zaposlene dobivajo občutek manjvrednosti, rušiti se jim prične samozavest, razjedata jih stres in depresija. Zaposlene izgubijo motivacijo za delo, s strahom in odporom prihajajo na delo, med njimi prične vladati nezaupanje. Kot v vseh večjih podjetjih tudi tu ni izjema, da so zaposleni le številke in jih lahko brez večjega problema nadomestijo z drugimi delavci. Od nadrejenih ni pričakovati empatije, kaj šele pomoči. Dokler se ustvarja dobiček prav nikogar ne zanima kaj se dogaja z zaposlenimi, še manj pa v kakšnih razmerah so le-ti primorani delati. Odnos vodstva do zaposlenih je, kot vedno, zreduciran na njihovo tržno, dobičkonosno in stroškovno vrednost.

Problem takšnega odnosa do delavcev ni omejen samo na trgovino KIK Zagorje, zato apeliram na vse, ki se s takšnim ali podobnim trpinčenjem soočate ne čakajte, da bo nasilje minilo samo od sebe, saj se to ne bo zgodilo! Namesto tega čim prej UKREPAJTE ter še pravočasno zaščitite svoje dostojanstvo in zdravje!

Torej kaj lahko storite, če doživljate trpinčenje / mobing na delovnem mestu?

Če je nadrejeni ali delodajalec tisti, ki povzroča nasilje, si nemudoma poiščite pravno pomoč oziroma se obrnite na sindikat, če le-ta v vašem podjetju obstaja. O napadih, ki povzročajo hude občutke, obvestite osebnega zdravnika in mu zaupajte čim več podatkov o vašem počutju in zdravstvenem stanju, ki je vzrok psihičnih pritiskov in napadov na delavnem mestu. Tudi zdravnik namreč lahko nastopi kot priča v dokaznem postopku. Navsezadnje pa se poizkušajte solidarnostno povezati s svojimi sodelavci/kami ter se skupno upreti nasilju, zatiranju ter gonji po profitu.

Z uporabo strani komunal.org soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.