Rogu v spomin!
- Podrobnosti
- Napisal Komunal.org
- Kategorija: Teksti
- Objavljeno 03 Februar 2021
Ne spomnim se točno kdaj sem bila prvič v Avtonomni tovarni Rog, najverjetneje pa se je vse skupaj začelo z obiskovanjem koncertov v Dvorani vzdihljajev leta 2008, še za časa mojih ljubljanskih študentskih let, takrat, ko si za koncerte zvedel preko glasbenih forumov, spletne strani RŠ-a in last.fm-a. Panda Banda, Moonlee Records, IN-SANE (SLO) booking in še drugi glasbeni zanesenjaki so organizirali številne hardcore, screamo, punk, metalcore koncerte. Ogromno bendov in žurk se je odvilo tu. Če se ne motim, so Touché Amoré prvič v Ljubljani zaigrali prav tu (2010) in šele čez sedem let v Gali hali (2017) in še čez dve v Kinu Šiška (2019). Dvorana je bojda lahko sprejela do 600 ljudi. Zvočna izolacija je bila zimprovizirana iz odrabljenih jogijev iz Študentskih domov. Mogoče je bilo sosedom malce prizanešeno s hrupom, nam obiskovalcem pa je po koncertih velikokrat piskalo v ušesih. Včasih so nas v dvorani presenetili svetlobni in zvočni mrki, ker je crknil agregat. Spomnim se, kako se je med enim koncertom zgodil tak naliv, da je bil celoten vhod v dvorano poplavljen in smo skorajda potrebovali splav, če smo želeli domov. Pa ko sem že pri vodi, v Rogu sem vedno pogrešala en spodoben wc.
V Rogu je marsikdo imel priliko, da poskusi sam organizirati dogodke, kar mu_ji drugod ni bilo omogočeno. Ironično je Rog, poleg AKC Metelkove, ponudil prostor za predvajanje filmov »v azilu« tudi Kinodvorovi ekipi, po tem ko je direktor Slovenske kinoteke iz Kinodvora odnesel projektor spomladi 2008. A ni tragikomično, da je skvot nudil prostore kinematografu, katerega delovanje naj bi bilo zagotovljeno s strani občine in države?
No, tudi Rdeče zore / Red Dawns smo za 17. edicijo, torej marca 2016, potrebovale »azil«. V Menzi pri koritu nismo mogle več delati programa pod starimi pogoji, zato smo večino festivala preselile v AT Rog. Še vse do zadnje edicije s(m)o Rdečke gostovale v Rogovi koncertni dvorani, Modremu kotu, SC Rogu, Afkorsu, Živko Skvotcu, Cirkusarni, Placu Boris,… Delati koncert prijateljev Lime Crush in indie posebneža Calvina Johnsona verjetno spada med moje highlighte organiziranih koncertov. Res je bil simpatičen koncert v tistem mini placu v Borisu; tako simpatičen, da skoraj (!) lahko pozabim, kako so RŠ-evci na dvorišču Roga čakali na intervju, kombi s Calvinom pa je zamujal, kako so zamutili, da dela koncert Mesto žensk in ne Rdečke, pa kako smo se namatrali vso glasbeno frštekarijo prinesti po ubijalskih stopnicah v drugo nadstropje. V socialnem centru Rog, domu socialnega aktivizma, ki se je boril za pravice izbrisanih, migrantov, beguncev in prekarcev, sem 2017 prvič povezovala prireditev, in sicer podelitev seksistične anti-nagrade Bodeče neže (shoutout Savinji Zakai). Spominjam se, da me je Cirkusarna z vsemi akrobacijskimi rekviziti vedno fascinirala, v Modrem kotu me je februarja na benefitu strašansko zeblo, medtem, ko je Afkors (anarhistično kvirovsko feministični prostor) na zaključnih festivalskih brunchih razvajal z vsemi možnimi veganskimi dobrotami in toplimi klepeti.
AT Rog je bil mnogo več kot le degradirana, zapuščena tovarna koles. V nemogočih pogojih so posamezniki_ce ustvarjali_e neverjetne zgodbe. Upam, da le teh ni konec. Obenem pa tudi upam, da blietzkrieg deložacija in rušitev AT Rog predstavljata pomembno točko preloma, ko bomo/bodo (!) spregledali_e, da sta kritična misel in nekonformizem pokazatelja zdrave družbe in da je bilo dovolj psihoze zastraševanja, nasilja in zlorabljanja moči ter da je napočil čas za solidarnost in dialog, kjer so pomembni argumenti, predvsem pa zmožnost poslušanja. In da za vse to ne bo potrebno iskati azila.
