Rog, ljubezen moja!
- Podrobnosti
- Napisal Komunal.org
- Kategorija: Teksti
- Objavljeno 25 Januar 2021
Ko sem danes videla porušen Socialni center Rog, sem zadrževala solze. V javnosti se pač ne joče, sploh pa ne zaradi nekih starih, neuglednih stavb v katerih se godijo čudne stvari. Kajneda ne?
V Social Center Rog sem prvič vstopila leta 2010. Na FDV-ju sem se udeležila nekega dogodka na temo situacije s predvsem bosanskimi gradbenimi delavci, po katerih je takrat harala gospodarska kriza in manipulacije s strani velikih gradbenih podjetij v Sloveniji. Pa so vse prisotne povabili, da se jim pridružijo zvečer na sestanku v Rogu. In sem šla. Dve uri sem z odprtimi usti in žarečimi očmi prisostvovala debati v bosanščini in na koncu šla do Barbare, ki mi je izgledala najbolj prijazna od vseh tistih čudakov tam ter ji rekla, “jaz se vam hočem pridružit”. Hecna sem bila. Kar neka uletavka, nikogar nisem poznala, nič mi ni bilo jasno. Irfan se mi še zdaj reži, ko govoriva o tem prvem srečanju. Pravi, da sem bila prvih par mesecev ves čas samo tiho. Ampak od takrat naprej sem se počutila, kot da sem se tam, v tistem momentu usedla v nek turbulenten bager in “hajmo ih rušit”! Idemo, Nevidni delavci sveta (kakor se je imenovalo takratno gibanje)!
V Rogu sem spoznala nekaj najbolj pogumnih ljudi na svetu, najpametnejših, najbolj odločnih, vztrajnih, upornih. Ljudi od katerih sem se v življenju največ naučila, s katerimi si je bilo mogoče zamišljati drugačen svet, ki so me učili, kaj je solidarnost, sodelovanje in zakaj humanitarnost to ni, kaj je politično, kaj je skupnost, kaj je avtonomija in kako izgleda svet, če ne spadaš v do belih sten zgloncano, pravno urejeno, institucionalizirano, ngo-jevsko, humanitaristično pohlevno idejo.
Rog mogoče res ni bil najbolj prijazen, nežen, uvideven, sploh pa ne politično korekten prostor. Bil je poln čudakov in težakov s katerimi se je bilo precej enostavno hitro skregati. Ampak bil je tudi prostor najboljših karaoke večerov, neskončnih sestankovanj in debatiranj, trash pisanja, čistilnih akcij, piknikov, koncertov in disko zabav, izdelovanja transparentov, ustvarjanja oddaj Viza za budućnost in Puko učkur, pisanja pritožb in izjav za javnost, gledaliških predstav, stiskanj ob peči in pitja piva, ki smo ga sami od sebe kupovali, da smo si pridelali denar za drva s katerimi smo se greli in za bencin s katerim smo si delali elektriko. Bil je prostor srečevanj in potovanj, prehodnosti, prekernosti, pokončne drže, ne odustajanja!, prostor lepote in vse grdote sveta. Tak, kakor je pač svet sam, če ga pogledaš malo bolj od blizu.
