Premislek z balkonov – kam naprej?

Proti modernemu totalitarizmu in fašizmu – jesenski pregled in analiza mobilizacije

Gibanja morajo preizpraševati svoja stališča, ustvarjati lastne analize in artikulacije. V času mobilizacije je ob vseh ostalih aktivnostih to morda nekoliko težje, je pa še toliko bolj pomembno, saj se v vrtincu dogajanja lahko lastne politične usmeritve hitro izgubijo, različna dejanja ter njihove posledice pa pozabijo. Pri tem ni najbolj pomembno, da so te analize dovršene in da zastopajo prav vse zorne kote, temveč to, da je takšnih analiz čim več, da prihajajo iz različnih smeri ter da zastopajo različne zorne kote. V duhu te usmeritve je iz anarhističnega zornega kota napisano tudi to besedilo.

Ob koncu februarja smo opazovali hiter razvoj epidemije v Italiji, pri nas pa je bila takrat ravno v teku rotacija vladne garniture. Povod za rošado na oblasti je bilo nestrinjanje znotraj vladajoče koalicije glede reforme sistema zdravstvenega zavarovanja, ki je odprlo pot za nastop nove vlade ravno ob uradnem nastopu epidemije tudi pri nas. Z njim se je težišče uradne parlamentarne politike z ekstremnega centra, ki pod krinko domnevno odprtega in socialnega pristopa izvaja ekonomske in socialne totalne politike s fašistoidnimi učinki v realnem življenju - denimo v obliki rezalne žice na meji, narahlo premaknilo v prid konzervativnih sil.

Kmalu za tem so sledili klasični manevri prevzemanja vzvodov moči ene vladne elite od druge ter uvajanje rigidnih protivirusnih ukrepov, s katerimi se je prvenstveno velikodušno reševalo velike gospodarske akterje, ljudem pa odvzelo svoboščine. Zapirale so se meje, tudi občinske, na ulice se je poskušalo poslati vojsko, prepovedalo se je izhode in druženja, obljubljali so sledenje preko telefonov - zavladala je policijska država. Po hitrem postopku vpeljane izredne razmere so razkrile, da eliti najbolj ustreza družba totalne kontrole, kjer tovarne ostajajo v pogonu, ljudstvo pa podrejeno vedno novim odredbam, odlokom in ukrepom.

Propagandna mašinerija je uspešno razpihovala strah, s prstom kazala na vse, ki so si drznili neupoštevati vprašljive vladne ukrepe, širila dezinformacije in ploskala zdravstvenemu osebju, čeprav so ravno zaradi vse večje privatizacije zaposleni v javnem zdravstvu postali podvrženi čedalje večjemu izčrpavanju.

V takšnih pogojih popolne blokade družbenega, političnega in socialnega življenja ter zelo okrnjenih produkcijskih procesov, je bilo težko organizirati odpor. A na vsakem koraku je bilo očitno, da ljudje niso bili zadovoljni z odzivom oblasti na sicer resno situacijo. Običajni prostori srečevanja so bili zaprti, zato so ljudje iskali nove in posledično se je na medmrežju pojavilo mnogo premislekov in pobud, na ulicah pa veliko individualnih izrazov protesta – ljudje so denimo na okna množično izobešali napise proti oblasti in njenim ukrepom.

Politično delovanje v času polne družbene blokade, nemoč civilne družbe in problem individualiziranosti
V času popolne blokade družbenega delovanja se je razgalila beda družbe, temelječe na individualiziranem življenju. V družbi z razkrojeno skupnostjo so ljudje ostali sami in odrezani v svojih stanovanjih. Prevladoval je občutek nemoči posameznika. Odgovor avtonomnega, samoorganiziranega gibanja na takšno situacijo je bilo iskanje načinov skupnostnega delovanja onkraj zidov svojih stanovanj. Srečanja so se nadaljevala, včasih tudi na nestandardnih lokacijah. Okrepile so se direktne akcije v javnem prostoru kot so grafiti, plakati in letaki v nabiralnikih, vzpostavile so se solidarnostne mreže – čaj in hrana za brezdomce, njihovo redno obiskovanje na ulici ali pa skrb in vključevanje v procese organiziranja tudi rizičnih članov skupnosti, ki so ostajali doma – vse to kljub prepovedim. Okrepila se je prisotnost na spletu. Vzniknile so mnoge platforme, ki so bile namenjene solidarnostni pomoči in širjenju kontra-informacij, pa tudi mobilizaciji, denimo Korona fronta in Če je virus, je virus za vse.

Vendar vse te aktivnosti niso popolnoma zadovoljile želje po političnem delovanju, ki bi uspelo nagovoriti širšo družbo. V ta namen se je ustanovilo virtualno platformo Protest z balkonov, pod katero se je združilo veliko raznoterih in že od prej uveljavljenih kolektivitet ter začelo kampanjo bobnanja z lonci v znak protesta proti avtoritarni vladi in njenim koronskim ukrepom. S strani anarhističnega gibanja je bil prvi protest z balkonov sklican 3. aprila 2020. Ta metoda je v obdobju prepovedi vsakršnega delovanja, tudi političnega, omogočala aktivno, protestno intervencijo v sfero javnega in participacijo širše družbe. No, televizija je medtem poročala o koncertih z balkonov.

Večini novonastalih platform je bilo skupno to, da so nastale iz že prej obstoječih ne-institucionaliziranih skupin z močnimi socialnimi mrežami. Po drugi strani so bili aktivisti in aktivistke civilne družbe, ki so delovali v navezavi z nevladnimi organizacijami, popolnoma paralizirani, saj so se bili primorani podvreči diktatu vladnih uredb – prostori srečevanja in pisarne so bili zaprti, prepoved združevanja jim je onemogočala sestajanje, kaj šele mreženje z drugimi aktivističnimi krogi. Splošno popularizirani virtualni sestanki izza svojih jedilnih miz so le še povečevali občutek nemoči interveniranja.

S temi problemi so se soočale tudi avtonomne in samoorganizirane skupine. Zaradi skrbi pred okužbo ali prenosa okužbe na rizične skupine je veliko ljudi raje ostajalo doma, kar je redka srečanja zelo osiromašilo. Kljub temu se je s srečevanji nadaljevalo, prav tako je, kljub okrnjenosti, po najboljših močeh potekala koordinacija med skupinami. Izrednega pomena so bili skupni premisleki in analize situacije, ki so poskušale prebiti uradno politiko enoumja in zavajajočih propagandnih informacij, ki so tedaj diktirale razmišljanja celotne družbe.

Eden večjih problemov organiziranja je bilo zagotavljanje standardov anti-avtoritarnega, direktno-demokratičnega samoorganiziranja. Virtualna orodja so zelo okrnila komunikacijo, saj ta tudi v najboljših primerih lahko predstavljajo le dopolnilno orodje srečevanjem v živo. Skozi uporabo spletnih orodij se izgubi veliko informacij, močno se poveča možnost napačnih interpretacij in izpada informacij, kar lahko povzroči marsikatero nezadovoljstvo, nezaupanje ali nevednost, navkljub najboljšim namenom vseh sodelujočih. Procesi organiziranja se podaljšajo. Po drugi strani pa je tehnologija podvržena tudi velikemu nadzoru, tako s strani korporacij kakor oblasti, zato kljub uporabi »varnejših« spletnih orodji ti ne dajo popolnega občutka zasebnosti in zaupnosti. Še večji izziv je bila komunikacija med kolektivi in ohranjanje notranje transparentnosti. To so bila tudi ključna vprašanja pri koordinaciji protestov z balkonov. Posledično se je bilo treba osredotočiti na najmanjše skupne imenovalce, kar je omogočalo enostavno komunikacijo, brez potrebe po globljih debatah – z balkonov se je skozi tri proteste naslovilo problem avtoritarne oblasti, prekernost in stanovanjsko problematiko.
V takšnih okoliščinah se je sklical tudi prvi sestanek antikapitalističnega bloka – koordinacije antiavtoritarnih grupacij in posameznikov v Ljubljani. Aktivirale so se tudi vse avtonomne in lokalne skupine Federacije za anarhistično organiziranje.

Diktiranje sproščanja ukrepov, decentralizacija in pomen vzpostavitve vozlišč srečevanja
Kljub težnjam avtoritarne oblasti po vzpostavitvi enoumja skozi ustvarjanje lažnih izrednih razmer in širjenja strahu je družbi začelo prekipevati. Ljudje niso več zaupali uradnim interpretacijam situacije: nesorazmernost omejevanja osebnih svoboščin in elitistične izjeme, korupcija in klientelizem so zasadili seme upora, ki je 24. aprila 2020 kulminiralo v prvem kolesarskem protestu, ali bolje rečeno, v protestni rekreaciji. Medtem, ko bi morali biti ujetniki lastnih domov in se nismo smeli gibati izven lastnih občin, je lahko elita svobodno hodila na svoje jahte, vikende in igrala golf. Situacija se je v hipu obrnila: od sedaj naprej so ljudje začeli diktirati sproščanje ukrepov, oblast pa jim je bila primorana slediti. Ljudje so v okoli 30 mestih odšli »Z balkonov na kolesa«. Protestiralo se je v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Velenju, Celju, Murski Soboti, Brežicah, Slovenj Gradcu, Kranju, Kostanjevici ob Krki, Ilirski Bistrici, Zagorju, Trbovljah, Kamniku … V Ljubljani se je na takšnih shodih junija zbiralo do okoli 10 000 ljudi, več sto pa tudi v Mariboru, Kopru, Kranju, Novi Gorici, Velenju, med 50 in 100 pa med drugim v Zasavju in Posavju, Celju in Kamniku. Eksplozijo aktivnosti je poganjala splošna in, kakor se je izkazalo kasneje, pravilna analiza, da tudi situacija epidemije omogoča širok nabor političnega in družbenega delovanja, seveda ob upoštevanju osnovnih zaščitnih ukrepov.

V tem duhu ljudskega sproščanja ukrepov je bila 21. maja organizirana prva Odprta kolesarska skupščina v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova Mesto, sestajati pa se je začelo tudi v drugih mestih. V Brežicah so na primer organizirali dve tovrstni srečanji, vse še vedno v času veljave odlokov o prepovedi druženja. Odprta skupščina je polje transparentnega sodelovanja antiavtoritarnega gibanja razširila tudi na ostale aktivne iniciative in posameznike. Skupna odločitev je tako bila, da se 12. junija sestopi »S pedal na stopala«, kar je odprlo pot za razvoj nove protestne dinamike, ki je bila še bolj vključujoča. Do začetka julija sta se v Ljubljani pod imenom Odprta protestna skupščina odvili še dve široki srečanji in sicer najprej ponovno na Metelkovi, nato pa še v Avtonomni tovarni Rog. S čimer se je ponovno potrdil pomen avtonomnih prostorov kot pomembnih vozlišč srečevanja in ključnih infrastrukturnih elementov pri gradnji avtonomne politike onkraj države, saj so bili to edini prostori, ki so v tem času omogočali tovrstna srečevanja.

Skupščine so pomembno pripomogle k samoorganizaciji in mobilizaciji protestnega gibanja. Procesi srečevanj v živo so sprožili tudi snovanje novih iniciativ. Horizontalno, avtonomno in samoorganizirano delovanje protestov je svoj vrhunec doseglo z organiziranjem Protestne ljudske skupščine 17. julija v Argentinskem parku, kjer je v različnih tematskih krogih prisostvovalo več tisoč udeležencev.

Faze protestov ter protestni odvodi
Procesi odpiranja prostora so se poznali tudi pri re-aktivaciji čedalje več grupacij in vzpostavljanju novih mrež. Med prvimi je vzniknil Aktiv samozaposlenih delavk in delavcev v kulturi, nekoliko kasneje pa tudi Mladinska aktivistična organizacija - MAO. Kmalu po prvi odprti skupščini so se v Ljubljani izoblikovale tri večje koordinacije: kulturniški blok, okoljsko-naravovarstveni blok in antikapitalistični blok, ki so imele vsaka svojo politično analizo in usmeritev, avtonomne procese premišljevanja in odločanja, med seboj pa so, kar je morda najbolj pomembno, uspele vzpostaviti odlično medsebojno komunikacijo.

Iniciative so se koordinirale na podlagi svobodnega dogovora ter spoštovanja raznoterih politik in izrazov v praksi, si dajale prostor in se po svojih najboljših močeh trudile vzajemno podpirati. V tem obdobju protestne pluralnosti so bile v javnost lansirane številne izjave ter izvedene mnoge raznolike akcije, od blokade Ministrstva za okolje in prostor do izobešanje transparentov, grafitiranja, plakatiranja in deljenja letakov. Odpiralo se je številne teme in organiziralo veliko akcij izven petkovih protestov – ob torkih se je zaradi nemogočega položaja prekernih delavcev v kulturi redno protestiralo pred Ministrstvo za kulturo, opozarjalo se je na nesprejemljivost ograj – tako na Kolpi, kakor pred parlamentom, in se solidariziralo z boji proti rasizmu in policijski represiji v ZDA pred ameriško ambasado.

Številni odvodi od petkovih protestov so krepili odpor proti avtoritarni oblasti in njenim elitističnim ter klientelističnim politikam. Eden večjih in zelo decentraliziranih je bil protestni pohod 27. junija, »Za naravo ob Savo«, nekoliko kasneje, 25. avgusta, protest proti koncentracijskemu taborišču za migrante v Postojni, 19. septembra pa še izjemno močan pohod »Za naravo ob Sočo« in protest proti sežiganju smeti v Cementarni Anhovo. Od pomladi do jeseni je bilo izpeljanih tudi veliko manjših vsebinsko osredotočenih intervencij, med katerimi lahko omenimo intervencijo na javno debato Ministrstva za okolje o dolgoročnih okoljskih strategijah, blokado Petrolove bencinske črpalke zaradi koruptivnega značaja liberalizacije trga s pogonskimi gorivi, blokado shoda nasprotnikov splava,...

Po »Protestni ljudski skupščini« v Argentinskem parku se je sredi julija začenjala nova faza protestov. Na ulicah je bilo potrebno vztrajati, da pobude ne bi prevzeli konzervativni, nacionalistični, lunatični in ostali sumljivi elementi z netransparentnimi agendami.

Do tedaj so bili nekateri v mobilizacijo vpeti že štiri mesece. Tempo petkov je bilo poleg vseh ostalih aktivnosti le stežka dohajati. Poleg manifestacije na ulicah si je bilo treba vzeti čas za premišljevanje taktik delovanja, svoj politični angažma strateško umeščati v kontekst širšega gibanja in nasploh v družbo ter kljub intenziteti dogajanja misliti daljnosežno, ohranjati skupnostno infrastrukturo in izvajati redne aktivnosti gibanja. Hkrati pa se ni smelo pozabiti na skupnost, njene potrebe, probleme in želje ter se po najboljših močeh resno soočiti z grozečo izgorelostjo.

V takšnih okoliščinah je po Protestni ljudski skupščini del protestnikov ustanovil tudi novo koordinacijsko telo – odprto platformo z namenom povezovanja aktivnih grupacij, koordinacijo aktivnosti in vsebinskih intervencij na samih shodih ter PR.

Odgovor oblasti in njene kvazicivilne družbe
Že pred 13. marcem, ko je oblast prevzela nova vladajoča koalicija, je postajalo jasno, da bo epidemija korone izkoriščena za vpeljavo spornih ukrepov oblasti in okoriščanje »vojnih mrhovinarjev«. In res so represivni državni organi praktično nemudoma začeli z ustrahovanjem, ki ni imelo nobene smiselne zdravstvene podlage. Ljudje so postali tarče tako v svojem vsakdanjem življenju kot na protestnih shodih, zato so se mnogi iz centrov mest umikali v za policijo neobičajne kraje. Poskusi kakršnekoli politične intervencije so bili zatrti, ne glede na to, kako smešno je to izpadlo. V začetku aprila so na dom prišli obiskat nevarnega lepilca križev, ki je pred parlamentom označeval uradno varno razdaljo med potencialnimi protesti. Na podoben način so bila 22. aprila sankcionirana tudi pred parlament nalepljena stopala, ki so simbolno nadomeščala sicer prepovedane protestnike. Policija je neselektivno delila najrazličnejše kazni, iskala in nadlegovala domnevne organizatorje v različnih mestih, v Kopru, 1. maja, pa celo povzročila nekakšen pogrom nad protestniki. V Ljubljani je ograjo porivala čedalje bolj v protestniško množico, med tem pa še naprej s svojimi dejanji morila na meji s hrvaško.

Poleg nadlegovanja na javnih krajih je policija občasno zastraševala tudi z nekoliko manj vidnimi prijemi: z »informativnimi« obiski na domu, pisanjem ovadb za domnevna kazniva dejanja v primerih domnevne nestrpnosti napisov »smrt janšizmu« in discipliniranjem posameznikov preko pošiljanja kazni po pošti, daleč stran od oči javnosti. Toda kljub državni represiji in dobro usklajeni medijski propagandi oblastem naših življenj ni uspelo popolnoma obvladati in po nekaj tednih agresivnega nadlegovanja na protestih nihče več ni maral policije. Nevzdržna družbena klima in spodbudni podatki o stanju epidemije so po celi sloveniji na ulice vsak teden pritegnila na tisoče ljudi.

Ker je državna mašinerija izgubljala totalni nadzor nad prebivalstvom, se je polaščala različnih metod demobilizacije uporov, ki so bili že dobro preverjeni v tujini. Po zgledu ZDA je preko tvitov in medijskega poročanja preimenovalo do tedaj že zelo močno uveljavljeno formacijo antikapitalističnega bloka v Antifo – namišljeno organizacijo, katere namen ni popolnoma jasen, a lahko za oblast predstavlja dober lažni povod za policijsko intervencijo. Pomena namišljenega sovražnika za oblast ne gre zanemariti. Uradna propaganda želi z dezinformacijami zmesti ljudi do te mere, da ti niso več prepričani, s kom si delijo ulice, kar posledično lahko prinese sumničenje in fragmentacijo protestniškega gibanja. Poleg tega poskuša z vzpostavitvijo fiktivnega sovražnika prikriti splošen značaj ljudske mobilizacije in jo prikazati kot izgredništvo maloštevilne subkulture, s čimer želi upravičiti uporabo policijskih represivnih ukrepov ter skozi ustvarjanje navideznih razlik med protestniki samimi doseči delitev na dobre in slabe, na način, da bi ti sami sebi postali policaji in zatrli lastni radikalni potencial.

Ta manever oblastem navkljub vsemu trudu ni uspel in gibanje je ne glede na poskuse diskreditacije, osebne napade na posameznike ter policijsko izzivanje ostalo solidarno.
Ko je politična elita sprevidela, da so ljudje na ulici razvili svojevrstno imunost na njene poskuse diskreditacije in deljenja, je aktivirala svojo desničarsko-konzervativno kvazicivilno družbo in skozi svoj proti-znanstveni diskurz razprla prostor za teoretike zarote – torej tiste, ki verjamejo v velike zarote 5G omrežja, ne sprejemajo dejstva, da virus obstaja ali da je resnično nevaren, so proti nošenju mask in nasploh proti cepljenju ter takšne, ki bi se radi vrnili v čas prepovedi svobodnega odločanja žensk o svojem telesu. Politična vloga tovrstne kvazicivilne družbe v času družbene negotovosti je ljudem, ki že tako živijo v težkih situacijah, ponuditi kapljo čez rob, ki jih bo pripeljala na ulico; zamotiti družbo z apolitičnim, ezoteričnim diskurzom po eni in zapreti možnosti politične, argumentirane in racionalne debate na drugi strani.

V družbi, ki je nasičena z najbolj bizarnimi teorijami tudi katerikoli poskus na dejstvih utemeljenega preizpraševanja družbene vloge korporativno upravljanega 5G omrežja ali razmisleka o tveganjih, ki so povezana s cepljenjem, izpade lunatično. S takšnimi intervencijami lahko kvazicivilna družba v progresivna gibanja, ki zagovarjajo odprtost, hitro vnese zmedo, ljudi odvrne od političnega delovanja in pozornost preusmeri stran od dejanskih družbenih problemov.

Z mobilizacijo, ki je zajela tako širok del družbe, se je marsikdo želel tudi okoristiti. To velja tako za opozicijske politične stranke, njihove elite ter z njimi povezano civilno družbo, kakor tudi za kakšne nove nadobudneže, denimo entuziaste samooklicane »Vseslovenske ljudske vstaje«, ki so tekom splošne mobilizacije že leta 2013 z ozvočenjem poskušali samovoljno uzurpirati prostor in govoriti v imenu vseh, preko vsiljevanja predstavništva vzpostaviti politiko znanih obrazov, s tem gibanje deradikalizirati in se na koncu prodati kot politična stranka. Nejasno ostaja, kdo vse stoji za takšnimi potezami, a tudi tokratni novi mutaciji »Vseslovenske vstaje naroda« ni uspelo. Kakor tudi ne nacistom v fluorescenčnih jopičih, ki so se kljub prizadevanjem vladajoče elite in medijev, da bi se vzpostavili kot družbeni akter nacionalne enotnosti, po nekaj neuspelih poskusih bili primorani umakniti iz prizorišča.

Par strategij trenutne oblasti je jasnih: discipliniranje posameznikov in organizacij preko finančnih sankcij. Družbena stigmatizacija in ustrahovanje preko senzacionalnega medijskega linčanja izbranih identificiranih posameznikov iz protestov. Skozi vzpostavljanje navideznega, marginalnega sovražnika zamegliti dejstvo splošne mobilizacije in povzročiti delitev protestnikov na dobre in slabe. Z mobilizacijo nasilniških tolp - v vojaških uniformah na meji kakor rumenih jopičev v Ljubljani, zastraševati ljudi. In preko ustanavljanja kvazicivilne družbe ustvarjati občutek o obstoju kritične mase dela družbe, ki podpira izključevalne in nestrpne politike, čeprav so te v realnosti plod konzervativnih elit samih in podvržene zasledovanju njihovih interesov.

Odgovor družbe in protestniškega gibanja na nasilje oblasti je bil jasen: nihče ni nasedal na njihove provokacije, skupaj se je solidarno delovalo onkraj njih. K temu so veliko pripomogli vsi prostori srečevanja, čas, ki si ga je vsaka koordinacija vzela za svoje analize, kakor tudi dolgoletne politične izkušnje povezovanja in sodelovanja iz preteklih obdobij. Izkazalo se je, da je ravno pripravljenost za komunikacijo, izmenjavo stališč ter morebitno koordinacijo na odprt in javen način - v primeru aktualnega protestnega vala denimo preko odprtih kolesarskih in drugih skupščin, dober indikator resnične narave in politične agende določenih skupin. Kvazicivilnodružbene pobude so namreč brez izjeme zavračale odprto komunikacijo ter sodelovanje na skupščinah in so raje prisegale na tajne sestanke v izbranih krogih, širjenje fantastičnih govoric, grajenje klime konspirativnosti, hkrati pa so se na lastno pest skušale v medijih in na ulicah vzpostaviti kot uradni zastopniki protestnega gibanja, kar pa jim ni uspelo.

Gibanje pa je med drugim uspelo zagotoviti tudi pravno podporo in finančna sredstva za tiste, ki so bili podvrženi represiji, vire za materiale in ostale stroške ter skozi mobilizacijo izgraditi skupnost vzajemne pomoči in solidarnosti nasploh.

Problem izpostavljanja posameznikov, zahtev, in izčrpavanja ter vprašanje PR ali agit-prop
Elite so proteste zaenkrat tolerirale, a jim trenutno ne dajejo nikakršne pozornosti, zato je na mestu vprašanje, katere metode bodo gibanju vlile moč in katere ga bodo spremenile v ritual folklore. Ko protesti postanejo ritual, izgubijo tudi svoj politični naboj, ko postanejo predvidljivi, izgubijo borben potencial, in ko namesto jezne množice dominira performans, oder in eno ozvočenje, se protest prelevi v apolitični festival.

Trenutna splošna mobilizacija je spontan izraz nezadovoljstva ljudi, ki ga ni potrebno vkalupiti po svojih željah. Strukturalizacija protestov je od spontanosti pripeljala do polstrukturiranega pluralizma znotraj progresivnih načel tolerantnosti do tolerantnih in iskrenih. Tudi aktualno gibanje je potrdilo nekatera relativno splošna načela množičnih družbenih mobilizacij. Veliko pozornost je potrebno nameniti temu, da iniciative ne govorijo v imenu drugih in da dajejo prostor, pa čeprav samo potencialni, za uveljavitev tistih, ki zastopajo drugačna stališča in prakse. Potrebno je paziti tudi na to, da forma ne prevlada nad vsebino. Forma mora odgovarjati vsebini in če je ta vsebina politično nezadovoljstvo s konkretnimi ukrepi vladajoče elite, potem je povsem upravičeno, da tudi forma ne sprejema nujo od oblasti predpisanih okvirjev. Ko se pojavi potreba po artikulaciji protestnega izraza, so za to potrebne poglobljene debate in ne zgolj tehnični sestanki, na kar je potrebno biti še posebej pozoren v času permanentne mobilizacije, ko lahko marsikdo dobi občutek, da tega časa primanjkuje. Čim večji je delež gibanja, ki uspe osmisliti svojo prisotnost na ulicah, močnejši je tudi protestni izraz. Biti za čisto pitno vodo ali proti aktualni oblasti je enostavno, s tem se lahko poistovetijo tudi teoretiki zarot in nacionalisti, toda pomembno je, kaj je naša vizija družbe nasploh.

Tudi tokrat se je še enkrat potrdila potreba po varovanju lastnih osebnih identitet. Živimo v družbi čedalje večjega nadzora, ki je še toliko bolj oprijemljiv primerih oblasti nevšečne politične dejavnost. Za primer lahko omenimo konstanten nadzor protestov s strani kombija, specializiranega za prepoznavanje obrazov, ali prestrežnike mobilnih naprav. Tisti, ki si ne morejo privoščiti plačevanja kazni, in tisti, ki si zaradi svojih služb ne želijo biti javno medijsko linčani, so se primorani samozaščititi, še posebej, če želijo dolgoročno ostati del gibanja.

Kljub temu, da se nekateri radi izpostavljajo in se marsikomu lahko zazdi, da zastopajo celotno gibanje, se je takšnim interpretacijam vedno znova potrebno zoperstavljati. Seveda je potrebno vzeti v obzir, da se je včasih potrebno izpostaviti, če želimo nagovoriti ostale, vendar je v ozadju tovrstnega delovanja lahko tudi zgolj lasten ego ali pa oportunistične agende posameznikov in ne realne potrebe določene situacije. Prekiniti moramo s samoumevnostjo predstavništva. Konec koncev gradimo ravno odpor zoper sistemu, ki predpisuje predstavništvo kot edino legitimno obliko političnega delovanja, in ki nas želi prepričati, da alternative, kot so na primer direktna demokracija, niso mogoče.

Predstavništvo in medijski obrazi ustrezajo ustroju delovanja sistema. Pokroviteljski odnos je del parlamentarne demokracije, ki bolj kot na vsebini gradi na PR podobi posameznikov in medijski reprezentaciji preko znanih obrazov. Mediji preferirajo poenostavljanje in trženje znanih obrazov, ne pa predstavljanja kompleksnosti in mnogoterosti gibanja ter vseh njegovih stališč in analiz. Takšno medijsko delovanje ustreza tudi elitam: s tem, ko imajo, ob pomoči medijev, nasproti sebe izpostavljene posameznike, jim lahko ponudijo neenakovreden dialog, jih targetirano diskreditirajo in predvsem manipulirajo z javno reprezentacijo gibanja. Elitam všečne predstavnike povzdignejo v nosilce zahtev celotnega gibanja, vse ostale diskreditirajo in sankcionirajo, v končni fazi pa te predstavnike pogosto celo spustijo v svoje banketne sobane, jih vključijo v uradni sistem, denimo v obliki novonastalih stranke ali kot posamične obraze v obstoječi politični garnituri.

Vse to se je zgodilo tudi v času vstaj pozimi 2012-13, podoben manever pa je 3. julija 2020 poskušal izvesti tudi predsednik države, ko je »predstavnike« protestnikov pozval na sestanek, na katerem se je ob nesmiselnem kramljanju v medijskih žarometih sončil skupaj s teoretiki zarote, nekaterimi dobronamerneži in političnimi oportunisti, ki niso imeli praktično nobene resne zaslombe v protestni mobilizaciji. A kar je verjetno najbolj pomembno: z manipulativno »politiko obrazov« se pozornost odvrne od mnogoterosti gibanja in pestrosti vsebin ter se jo preusmeri na izbranega posameznika in njegove poglede, s čimer se zamegli idejno in diskurzivno moč množice.

Le ohranjanje odprtega prostora lahko gibanju prinese rast in razvoj, medtem ko množična animacija posameznikov ali peščice s svojim pokroviteljskim odnosom do gibanja ljudi odvrača od sodelovanja in posameznike, s tem, ko se jim ni treba aktivirati, pasivizira. Temeljno načelo odprtosti prostora pomeni kar največjo skrb za to, da ne govorimo v imenu drugih, ampak zgolj v imenu tistih, od katerih artikulacija prihaja.

Podobno se dogaja tudi z zahtevo po zahtevah. Tako politične elite kakor mediji si želijo konkretnih zahtev in želijo si vedno novih zahtev. Ni jim dovolj, da se protestira za ohranitev narave, za kvalitetno zdravstvo za vse, proti privatizaciji skupnih dobrin, za stanovanja za vse, proti rezalni žici na meji ali za zaprtje koncentracijskega taborišča za migrante, proti nacionalizmu, izkoriščevalskemu prekernemu delu ali avtoritarnim ukrepom oblasti in kratenju osebnih svoboščin. Takšne zahteve so zanje preradikalne in celo utopične, želijo nas prepričati, da se moramo zavzemati za manj, za stvari v predvidljivih okvirjih, postavljenih s strani elit. Posledično marsikdo lahko dobi občutek, da je potrebno zahteve konkretizirati vse do ravni zakonodajnih postopkov ali celo napisati osnutke zakonov. Nekateri tako namesto nasprotovanja vladi svojo pozornost prekomerno usmerijo v delo z »nerazumevajočimi« mediji, v pisanje zahtev in zakonov ter začnejo zanje tudi lobirati, s čimer se ujamejo v past podeljevanja legitimnosti nelegitimnim političnim elitam, njihovim institucionalnim postopkom in medijem.

Gibanje ne potrebuje zahtev, ni niti potrebe po postavljanju vedno novih, dovolj je že avtentičen izraz nezadovoljstva in nestrinjanja, če pa potreba po zahtevah obstaja, morajo te biti maksimalne in načelne, saj le tako lahko zajamejo različne poglede. Na sprenevedanje politikov in na zahteve po zahtevah medijev v takšnih primerih je potrebno gledati kot na poskuse sistema po podreditvi diskurza njihovi logiki in ideologiji. Z maksimalnimi zahtevami se lahko izognemo možnosti, da bi jih oblasti sicer simbolno sprejele, a nič spremenile, in nevarnosti deradikalizacije in nevtralizacije preko kvazi dialoga z izbranci.

Kljub temu je za gibanje pomembno, da poskuša z lastnimi vsebinami po najboljših močeh doseči čim širše množice. Znotraj PR mašinerije elit in njihovih medijev je skoraj nemogoče delovati, prav tako ni za računati, da bi tovrstne vsebine zares bile v interesu korporativnih socialnih omrežij. Slednja so denimo v ZDA med valom protestov proti rasizmu in policijskemu nasilju 20. avgusta samovoljno ali, bolje rečeno, po nareku oblasti, ukinila številne politične platforme pod pretvezo preprečevanja »spodbujanja sovražnega govora«. To je realnost sodobne medijske krajine, zaradi česar je izjemnega pomena vzpostavljanja lastnih komunikacijskih orodij.

Zaradi samega ustroja sodobnega medijskega delovanja, ki čedalje bolj postaja podoben PR-ovskemu ponavljanju izjav uradnih predstavnikov oblasti, brez lastnega premisleka in ki iz konteksta ostalih iztrga le vsebinske fragmente, ki ustrezajo dominantnemu političnemu diskurzu ter jih nato še »politično uravnoteži« s protiargumenti, se je potrebno zoperstaviti tudi PR-ovskemu pristopu. PR namesto vsebine promovira izgled, namesto širine izpostavlja všečne detajle in zavoljo populizma pretirano poenostavlja.
Naša agitacija in propaganda mora izhajati iz ljudi, ki za njo stojijo, potrebno se je boriti proti potrošniški logiki, naše ideje niso blago na razprodaji, ampak so del resnih političnih premislekov, naš izgled se ne spreminja z vedno novo mobilizacijo, kakor tudi ne vsebina. Skozi mobilizacije je potrebno razvijati tako nove kanale komunikacije kakor tudi ohranjati že obstoječe. Večina si ne more privoščiti zakupa komercialnih sten, namenjenih plakatiranju – zato se marsikdo odloči na lastno iniciativo oglasne stene vzpostaviti – tako z lastnimi plakati, kakor tudi grafiti in murali. Deli se letake, komunicira preko sloganov in transparentov. Uporablja se spletne strani, mailing liste, pa tudi socialna omrežja in včasih korporativne oz. državne medije, a slednje previdno in z zavedanjem strukture njihovega delovanja.

Vprašanje nadaljnjega delovanja
Korona kriza ni le razgalila podobe sodobne družbe, podvržene modernemu totalitarizmu in individualiziranemu načinu življenja, ki nas delata nemočne. Ko se je svetovno gospodarstvo ustavilo, je pokazala tudi na nesmisel prekomernega dela in nenehnega ustvarjanja presežkov. Veliko ljudi si je končno lahko odpočilo, spoznalo svoje sosede in jim ponudilo pomoč, za nekaj časa se je začela vzpostavljati skupnost onkraj mnogih nesmiselnih delovišč. Države so brez problema našle milijarde denarja za pomoč gospodarstvu, ki jih pred tem ni bilo za pokojnine, zdravstvo in šolstvo. Tudi to je lahko nauk za nadaljnje boje.

Opozoriti velja tudi na problem prehajanja meja, ki v čedalje večji meri zadevajo tudi privilegirane prebivalce s papirji evropske unije. Prenos idej, mednarodno povezovanje, odkrivanje zanimivih praks in grajenje solidarnosti onkraj meja so le nekateri pozitivni učinki brezmejnega delovanja. Ne smemo dopustiti, da se v času globalnega vzpona avtoritarnih in fašistoidnih politik zapremo v svoje majhne kroge, odrezane od drugih, medtem ko iniciativo poskuša prevzemati propaganda polna nacionalističnega in konzervativnega diskurza. Prizadevati si moramo, da nas, in nasploh kogarkoli, njihove meje ne ustavijo.

S posebnim problemom se bo v prihodnje soočil progresivni del civilne družbe, saj bodo javna sredstva za njeno delovanje resno okrnjena, kar je v skladu z aktualnimi politikami, ki nevladnike poskušajo popolnoma odrezati od mehanizmov soodločanja in virov financiranja. PR kampanje, pisanje pritožb in predlogi zakonov izgubljajo še tisto vrednost, ki so jo morda imeli v preteklosti. Resno vprašanje je, kako bo civilna družba svojo odvisnost od države ob zmanjševanju njenega pomena inkorporirala v svoje prihodnje delovanje, saj ni videti, da gre za modno muho trenutne vladne garniture. Mi zagovarjamo avtonomno, samoorganizirano in antiavtoritarno držo.

Živimo v času zaostrovanja razrednega konflikta, razgradnje socialne države in njenih socialnih korektivov, priborjenih v bojih, ki so sledili drugi svetovni vojni sredi prejšnjega stoletja. V časih, ko so se elite pripravljene odločno zoperstaviti vsakršnim poskusom onemogočanja teh procesov, povsod po svetu lahko opazujemo porast militarizacije in nadzora, krčenje socialnih pravic in kratenja osebnih svoboščin oz. bolje rečeno, krčenje le teh na privilegirane dele družbe. Ker proces utrjevanja moči peščice še ni zaključen, saj tudi odpor po celem svetu niti slučajno ni zadušen, se moramo pripraviti na dolgoročno delovanja in pri tem paziti na ohranjanje in rast lastnih sil. Preudarno se moramo izpostavljati in izbirati polja boja, kjer nas ne bo mogoče sankcionirati in kriminalizirati. Naslednjič moramo biti na ulicah še močnejši, ne pa vedno bolj izčrpani.

Tudi v prihodnje bodo pomembno vlogo igrale skupnosti, ki lahko posameznika opolnomočijo, mu nudijo solidarno pomoč in omogočajo kritično interpretacijo dogodkov v družbi. Takšne skupnosti se lahko razvijejo kjer živimo ali delamo, velikokrat pa se ustvarijo tudi okoli različnih interesnih kolektivov. Potrebno je biti pozoren, da naše kolektivitete delujejo in skrbijo za skupnost tudi v času zaostrenih družbenih razmer. Tudi v tej mobilizaciji je še enkrat pomembno vlogo odigrala infrastruktura gibanja, ki jo moramo ohranjati in širiti tudi v prihodnje: avtonomni prostori, kontra-mediji in distribucije agitacijsko-propagandnih materialov, kontra-kultura, teorija, politika, vzajemna pomoč in solidarnost, kontra-ekonomija. Vsi ti elementi so med mobilizacijo pomembno prispevali k moči gibanja kot celote.

Iznajti moramo načine delovanja in druženja tudi v ponovno zaostrenih pogojih. Srečevanja v živo so ključna pri gradnji lastnih aktivnosti in moči. Tokom mobilizacije so se vzpostavile številne nove kolektivitete s svojim krogom ljudi in čas bo pokazal, katere bodo uspele delovati tudi na daljši rok. Več kot jih bo, lažje bo graditi drugačno družbo. Raznoterost kolektivitet omogoča, da kar največ ljudi najde svoje mesto vsaj v eni izmed njih.

Le z ohranjanjem odprtosti raznih kolektivitet za nove ljudi, različne ideje in mreženja, bo mogoče zgraditi družbeno moč, ki bo uspela sprovesti spremembe. Zato je potrebno posebno pozornost namenjati ohranjanju odprtega prostora za raznotere politike in njihove izraze, kakor nam je to uspevalo tudi med to mobilizacijo. Pobude morajo biti lansirane premišljeno, tako da se v njih lahko najdejo različni akterji, kar je še posebej pomembno v obdobju socialne, gospodarske in družbene krize, ki šele prihaja.

Anarhistična pobuda Ljubljana - APL, oktober 2020

• anarchism
• anarchy
• korona
• koronakriza
• proti represiji
• analiza