Pogrešan je Aleksandar Todorović, aktivist izbrisanih

Ptujski policisti iščejo Aleksandra Todorovića, ki ga pogrešajo od 20. januarja letos, so sporočili s Policijske uprave Maribor. Todorovića, sicer vodjo Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, so nazadnje videli na domačem Ptuju. Vsi, ki bi vedeli, kje je pogrešani, naj se oglasijo na telefonsko številko 113 ali 080 1200.

Todorović je star 59 let, je suhe postave in visok okoli 165 cm. Ima brado in temne lase. Je brez posebnih znamenj in nosi očala. Ko so ga nazadnje videli, je bil oblečen v olivno jakno in jeans hlače.

Andrej Kurnik:

Komentar za Poliziko na MARŠ. Posvečen Acotu.

Polizika, 7. februar 2014

V mesecu, ko mineva 22 let od izbrisa, se želim s tem komentarjem zahvaliti tovarišu, drugu in učitelju, Machiavelliju od spodaj, Aleksandru Todoroviću.

V gostilni Jovo je pristopil k nam in takoj smo se rimali na kritiki pristopa nevladnikov. Bilo je leta 2002, na sestanku Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije. Ujeli smo se na zavračanju malenkostnih bojev za prestiž med nevladnimi organizacijami. Kaj imajo z izbrisanimi in našimi stremljenji pretenzije nevladnih organizacij po statusu pokroviteljev žrtev? Pristopil je Aleksandar Todorović-Aco. K skupinici alterglobalistov, ki smo takrat politično delovali z begunci iz begunskega centra na Viču. V zapatističnih vaseh in italijanskih socialnih centrih smo na prehodu iz vročega 2001 na 2002 odkrili potencial dela v skupnostih. In začeli izzivati Imperij. Delovati v in proti imperiju je pomenilo, da kjerkoli naredimo razpoko, damo vidnost konfliktu, razvijemo odnos sil, tam udarimo neposredno v srce sistema globalnega gospostva. Imperij bomo zrušili tako, da bomo komponirali moči vseh, ki - kjerkoli smo - zavračamo odnose gospostva in izkoriščanja. In z Acotom smo marsikaj skomponirali. Od transnacionalne demonstracije v Novi Gorici in Gorici, na dan, ko so elite praznovale vstop Slovenije v EU, akcij proti centrom za tujce, za svobodo gibanja, do karavane izbrisanih v evropski parlament prek deželnega parlamenta Furlanije Julijske krajine in francoske narodne skupščine. Z Acotom smo delili zaupanje v skupno človeško. Smo različni, konkretno družbeno umeščeni in naša politika je utelešena. Vendar zato nismo rivalski popki sveta, ampak smo motnje, ki zahtevajo opredelitev in omogočajo nove povezave.

Aco se ni nikoli pretirano razumel z nevladniki. Ker so politično korektni, ker taktizirajo, ker imajo varljiv občutek samopomembnosti v dogovarjanju z nosilci oblasti. Ker verjamejo v razum in zanemarjajo strasti. Zato jih oblastniki vedno peljejo scat. Ob čemer jim je toplo za navidez pomembnimi omizji. Aco je vedno vedel, da so strasti, tudi najbolj umazane, edino orožje, ki ga imajo tisti, ki so brez moči. Če te sovražijo, ne skušaj biti ljubljen. Njihovo sovraštvo uporabi proti njim. To je bila maksima, ki jo lahko izpeljemo iz praks slovenskega Machiavellija od spodaj. Aco je briljantno uporabil rasistično sovraštvo večine v Sloveniji proti izbrisanim v kovanju orožja za emancipacijo izbrisanih. Tehnokratski minister iz vrst takrat še združenega listja je v socialdemokratki maniri predlagal kompromis v obliki tehničnega zakona o izbrisanih. Aco je takoj razumel, da gre za prevaro, kateri botruje patološko politikantsko ritolizništvo v vse smeri. Tehnični zakon bi priznal status manjšini izbrisanih, ostali pa bi bili za vedno pozabljeni. Toda slovenski Machiavelli od spodaj ne moralizira in joka, ampak sede na vlak smrti in dodaja plin. Acotovi izbrisani so za referendum. Obenem z zavezniki razglašajo referendum za bleferendum in poskrbijo, da antirasisti ostanejo doma. Desnica iztrči in zgodi se referendum. Nizka udeležba, med udeleženimi več kot devetdeset odstotkov proti pravicam izbrisanih. Proti človekovim pravicam manjšine. In v letu, ko Slovenija vstopa v Evropsko unijo se svetovni mediji razpišejo o mali državi, kjer ljudje plebiscitarno povozijo človekove pravice manjšin. Takrat je vzklilo seme, ki je čez skoraj desetletje prineslo razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsodilo, da je bil izbris zločin in je naložilo Republiki Sloveniji, da se pogodi z izbrisanimi glede odškodnin.

Provokacija, zahteva po opredelitvi, izzivanje najnižjih strasti – to je arzenal Acovih političnih taktik. Arzenal, ki je še kako uporaben za vse družbene skupine, ki so brez moči. Namreč, če se hočemo spopasti z uničujočim sistemskim in strukturnim nasiljem, rabimo konflikt in krizo. Je pa to zahtevna drža, ki zahteva nemalo žrtev. Drža, ki nenehno ukrivlja prostor-čas in nenehno vzbuja strastne reakcije. Enkrat vstopiva v blok, v katerem sem stanoval v Ljubljani. Soseda se začne dreti na Acota, da naj takoj zgine, ker dela razdor. Dovolj, da se v meni zbudi kolerik. Verbalno ubijem boga v njej. Skozi paro in rdeče oči se naenkrat pokaže, da je ena tistih, ki so morali po osamosvojitvi zaprositi za državljanstvo. Ko boj izbrisanih dviguje pritisk v javnosti, se “nepravi” Slovenci bojijo, da se ponovno odpira vprašanje, kdo je pravi in da bodo pravice vzeli tudi njim. To je bila boleča in dragocena lekcija Kako deluje oblast. In tovarištvo z Acotom je bilo sestavljeno iz takšnih lekcij. V gostilni, na sodišču, ali na mejnem prehodu.

V boju z izbrisanimi smo se pogosto pogovarjali o tem, da moramo graditi skupnosti. Varna zavetja, iz katerih bomo naskakovali nepravičnost in zločinskost sistema. Toda kako lahko zgradimo nekaj takega, če pa smo sami problem, če smo sami prenosniki oblasti. In moram priznati, da je bila diskusija skupnosti bolj domena aktivistov, ki nismo govorili v prvi osebi ednine. Acotov odnos do samih izbrisanih je bil odnos ljubezni-sovraštva. Ko je šla skupina izbrisanih protestno peš iz Portoroža v Ljubljano, je Aco na skrb nekaterih za zdravje in počutje pohodnikov odgovoril: “Ranjenike puštamo”. Brutalnost zaradi brutalizacije življenja družbene skupine, ki ji je bilo treba vzeti vse. Kajti le takšna brutalizacija je omogočila privatizacijo in tajkunizacijo. Naj spomnim, notranji minister, ki je 26. februarja 1992 izbrisal več kot odstotek prebivalcev je danes vsem znan tajkun Bavčar. Toda Acova brutalnost je bila ljubeča. Vodila je k rekonstrukciji skupnosti. Skupnost izgubimo, ko izgubimo boj. Stvar, ki je pisarniški nevladniki in salonski revolucionarji nikoli ne bodo razumeli.