Infoshop v Sevnici
- Podrobnosti
- Napisal Komunal.org
- Kategorija: Prostori
- Objavljeno 11 November 2017
V začetku novembra se je v Sevnici odprl Infoshop Posavje. Nov socialni prostor je odprla Anarhistična Fronta Posavje. AFP je dolgoletna članica Federacije za anarhistično organiziranje – FAO, od novega prostora pa si obeta, da bi se uveljavil kot nova točka srečevanja anarhističnega in ostalega antiavtoritarnega gibanja, tako povsem lokalno kot širše regionalno. Nekaj osnovnih informacij o anarhističnem organiziranju v Posavju v zadnjih letih, iz katerega se je razvila tudi pobuda za Infošop so tovariši in tovarišice zapisali v krajšem predstavitvenem tekstu. Ta ima sier izdatno osebno noto, skozenj pa vseskozi pronicajo tudi dogodki, ki so v zadnjih desetih letih politično zaznamovali naš kos sveta in pri katerih je tudi AFP imela svoje prste vmes. Osebni itinerarij je torej tudi neke vrste zgodovinski sprehod skozi zadnje desetletje iz perspektive anarhističnega dela Posavja.
Vse se je pričelo precej neformalno. Decembra 1999, ko sem še živel v Sevnici, se je v garsonjero ob stanovanju, v katerem sem tedaj živel, vselila mlada družina. Kmalu smo se spoprijateljili, izvedel sem, da prihajajo iz Beograda. Tovariš M, po poklicu profesor matematike, je kmalu pričel pripovedovati o sindikalnem boju, o horizontalno organiziranih šolskih sindikatih, v katerih je deloval, o sodelovanju v stavkovnih odborih in podobno. Žal sem se kmalu zatem preselil v Brestanico in za pogovore ni bilo več toliko priložnosti, mi je pa ob redkih srečanjih nesebično posojal oziroma podarjal knjige z anarhistično vsebino ter pripovedoval o anarhistu Čedi, ki ga je spoznal v Sevnici, ki pa se je medtem preselil nekam v Ljubljano.
Nekaj let kasneje sta M in njegov sin B, tedaj srednješolec, obiskala ASK (Anarhistični sejem knjig) v Zagrebu, kjer sta se srečala s skupino anarhistov in anarhistk iz Ljubljane, nedolgo zatem sta se udeležila velikega antifašističnega shoda v Ljubljani, v novembru istega leta pa sva se oba udeležila velikega sindikalnega protesta v Ljubljani, kjer sva se po naključju srečala tudi z nekaj ljubljanskimi anarhisti in anarhistkami. M in B sta večkrat prišla na sestanke v Ljubljano, kmalu pa se je sestanek, na katerem smo se pogovarjali o potrebi, da se različne skupine organiziramo v federacijo, bil tudi v Sevnici. Iz tega procesa je nastala Federacija za anarhistično organiziranje FAO, katere ustanovna skupina je bila tudi naša.
V preteklosti, vse od druge polovice 19. stoletja naprej so v Sloveniji in na vsem območju Jugoslavije obstajala delavska združenja, anarhistične in anarho-sindikalistične skupine, ki pa so zaradi policijske represije delovale v ilegali, pogosto ne vedoč ena za drugo. Sčasoma so bile razbite ali pa so v svojem delu »izgorele«. Ustanovnega kongresa naše federacije se zaradi obveznosti v službi žal nisem mogel udeležiti, smo pa vsi trije postali aktivni v protivolilnih akcijah, pri lepljenju AntiFa nalepk, z veseljem smo se lotili prevajanja ali celo pisanja člankov za novonastali časopis Avtonomija, pa prevajanja podnapisov za nekatere filme. B je kmalu po srednješolski maturi odšel na študij v tujino, so pa bila tista leta za skupino, ki se je imenovala preprosto FAO Sevnica, zelo plodna in aktivna. Z obiskovanjem anarhističnih dogodkov doma in v sosednji Hrvaški, sodelovanjem na predstavitvah časopisa Avtonomija, raznih okroglih mizah, obiskom prvih in zelo dobro organiziranih dni avtonomne kulture v Trbovljah (ANARH) smo si nabrali obilo političnih znanstev, literature in tudi motivacije za delovanje.
Po neki lepilni akciji v spodnjem Posavju je z nami stik vzpostavila skupina srednješolcev iz Brežic in Krškega, smo skupino razširili ter na pobudo enega od mladih članov preimenovali v Anarhistična Fronta Posavje. Tu je potem nastal manjši problem. M in jaz, oba pristaša minimalističnega pristopa, sva sestanke two-man-band skupine imela v kakšnem lokalu ob pivu, na sprehodih po naravi ali pa v slabem vremenu pri njemu doma, včasih celo na vlaku, kadar sva se udeleževala kakšne akcije v Zasavju ali v Ljubljani. Kljub občasnim razhajanjem v mnenjih in kljub moji trmi sva vedno hitro našla skupni jezik in konsenz v vseh bistvenih vprašanjih. Nova težava je sedaj nastala v tem, da smo bili nenadoma raztreseni vzdolž Save na 40 kilometrih od Sevnice do Brežic, nismo pa imeli primernega prostora za sestajanje. Težavo smo začasno rešili z rotacijo krajev sestankov, a če sva se prej z M srečevala tedensko, včasih še pogosteje, je nastal problem usklajevanja časa sestankov. Nekaj članov je skupino kmalu zapustilo, velika pridobitev pa je bila, ko se nam je pridružil tovariš B, ki je v obdobju 1989 do 1998 bil član anarhistične skupine KND, ki se je ukvarjala s publicistično dejavnostjo in se je 1998 iz varnostnih razlogov (poskus infiltracije policijskih informatorjev) samorazpustila. (Član te skupine je bil tudi že prej omenjeni anarhist Čedo iz Sevnice).
V času protestov 2012/2013 smo aktivno sodelovali na protestih v Posavju ter kasneje, ko je prišlo do centralizacije protestov v Ljubljani, v sklopu AK (antikapitalističnega) bloka. Ko so se pričele pojavljati pobude za grassroot samoorganizirane četrtne in krajevne skupščine, predvsem v Mariboru, a tudi v Ljubljani, Zasavju in na Obali, smo v sodelovanju z IMZ (Iniciativa Mestni Zbor) iz Maribora ter s tovarišicami in tovariši iz ljubljanske anarhistične skupine organizirali okroglo mizo o samoorganiziranih skupnostih (ob totalnem molku lokalnih tiskanih in elektronskih medijev, čeprav najavljajo vsako lokalno pasjo procesijo). Pobudo smo kasneje, zopet v sodelovanju z IMZ, nadgradili z zelo dobro obiskano delavnico moderiranja tovrstnih lokalnih skupščin. Tu je prišlo tudi do kratkega, ponesrečenega in v sami zasnovi neprimernega sodelovanja z IDS Posavje (frakcija parlamentarne tedanje Združene Levice).
Leta 2014 nam je (ob veliki pomoči celotne anarhistične federacije) uspelo organizirati enodnevni zeleno (ekološko) obarvani ANARH, leto dni kasneje pa z manjšimi spodrsljaji še kongres federacije.
Ob prihodu prvih skupin beguncev v Slovenijo v jeseni 2016 smo kot skupina ostali pasivni, posamezni člani pa smo se vključili v solidarnostne dejavnost v sklopu NVO. Pri tem smo se spoznali s tovarišico P, ki se je z veseljem priključila naši skupini ter nam leto dni kasneje odstopila prostore v zgradbi, kjer živi, a ki so do tedaj nekaj časa služili kot ropotarnica. Prostore smo očistili in usposobili in imamo sedaj prostor, ki smo ga poimenovali Infoshop Posavje in ki bo, upamo, postal prostor za druženje, sestanke, teoretske diskusije, filmske projekcije in ostale aktivnosti.