Zaostrovanje kriminalizacije protestov

 ... ali kako brati represijo v času varčevalnih ukrepov.

Ob koncu leta 2013, tik pred božičnimi prazniki, so slovenska sodišča še enkrat dokazala, da v določenih primerih delujejo hitro, učinkovito, predvsem pa s prefinjenim občutkom za čas. Ravno sredi tistega pregovornega prazničnega vrveža, ko je vse kipelo od sporočil o miru na svetu, človeški bližini in nuji, da se zazremo globoko vase, in sredi katerega je marsikdo na krilih hedonizma skušal previhariti tegobe vsakdanjega življenja v družbi, ki tone v opustošenje, je Irfan Beširević prejel obvestilo, da ga je ljubljansko okrajno sodišče obsodilo na štiri mesece zapora. Kazen je resda pogojna s preizkusno dobo dveh let, toda zaradi tega ni prav nič bolj nedolžna. Pisno sporočilo o “obsodbi v imenu ljudstva” je bila hkrati tudi prva informacija v zvezi s tem kazenskim postopkom, ki jo je Irfan Beširević od sodišča sploh prejel, saj pred tem ni bil vabljen na nobeno sodno obravnavo, kaj šele da bi imel možnost, da se kot obtoženec zagovarja na sodišču. Sodba je jasna: Irfan Beširević je kriv “sodelovanja v skupini, ki je poskusila uradni osebi preprečiti uradno dejanje.” Za človeka, ki ga je država Slovenija enkrat že izbrisala iz registra stalnih prebivalcev, ne da bi mu ob tem dala kakršnokoli možnost pritožbe ali druge oblike formalnega uveljavljanja svojih pravic, je bila božična poslanica okrajnega sodišča v Ljubljani zlovešč opomnik na dejstvo, da živi v državi, katere aparat ima resne težave z brzdanjem represivnih refleksov.

Irfana Beširevića je sodnica Ana Testen obsodila na pogojno zaporno kazen zato, ker je 11. januarja 2013 na množičnem protestu zoper politiko opustošenja družbe, ki se ga je udeležilo več kot deset tisoč ljudi, sodeloval v umetniškem performansu vlečenja vrvi. Natančneje, da bi opozorili na svojevrsten političen paradoks ograje, ki naj bi parlament varovala pred nezadovoljnim ljudstvom, so vstajniki in vstajnice v enem od številnih performativnih vložkov na tisti dan – spomnimo se denimo zombijev, ljudi v maskah, domiselnih lutk in transparentov, glasbenih nastopov - uprizorili tekmovanje v vlečenju vrvi, kjer je bila na eni strani vstajniška množica, na drugi pa ograja. To so “varovali” do zob oboroženi policisti, ki so po minuti ali dveh srčnega merjenja moči nonšalantno in proti vsem splošno sprejetim pravilom te znane ljudske igre vrvi prerezali, vstajniki in vstajnice pa so padli po tleh. Ograja ob tem ni padla in performans je nadvse učinkovito ilustriral stanje v družbi, v kateri veljajo ena pravila igre za revno večino in druga za nedotakljivo manjšino. To je storil s prefinjenim občutkom za politično dialektiko med simboliko ograje in realnim nasiljem oblasti, ki večinoma deluje v ozadju, včasih pa nastopi povsem odkrito. Umetnost v svoji najbolj neodtujeni in politično nabiti obliki!

Vstajniki in vstajnice dejansko že od začetka niso imeli ravno velikih možnosti proti ograji, ki je imela na svoji strani celoten represivni aparat z močjo, da sredi poteka igre samovoljno spremeni njena pravila. So pa s to intervencijo lucidno obelodanili aktualna razmerja sil v družbi. Ljudje nikoli ne sprejmejo zlahka ukrepov, ki njihova življenja spreminjajo v en sam negotov boj za golo preživetje. Nič drugače ni, kadar te ukrepe vsiljujejo oblasti pod pretvezo zagotavljanja javnega dobrega in gradnje boljše prihodnosti. V pogojih splošnega opustošenja družbe, torej v realnosti, ki jo že nekaj časa živimo tudi v Sloveniji, začnejo ljudje prej ali slej javno, jasno in odločno izražati svoje ogorčenje nad politikami, ki jih niso izbrali, kaj šele da bi jih podpirali. Na te izraze ogorčenja se politično-ekonomska elita, ki upravlja s tem režimom opustošenja družbe, odziva z nezaslišano represijo. Toda nasilje neposredne represije v obliki razbijanja uličnih protestov, ki ga je policija uporabila na samem začetku lanske vstajniške zime, je zgolj najbolj vidna oblika nasilja, ki ga v družbeno življenje vpeljuje omenjeni režim. Namen tovrstnega vidnega nasilja policije, ki ga država nato čim hitreje pospravi v zaprašen predal domnevno nerazumnih ekscesov in izrednih situacij, je zakriti temeljne premike v odnosu med prebivalci in prebivalkami, kapitalom in državo, ki jih uveljavlja novi režim opustošenja ter jih iz terena političnega boja prestaviti na teren kriminalitete.

Režim opustošenja oziroma zategovanja pasov vpeljuje nove odnose na številne ravni družbenega življenja: na področju socialne varnosti reveže iz nosilcev temeljnih socialnih pravic spreminja v dolžnike in nato ves čas preverja upravičenost in totalnost njihovega pomanjkanja; na področju zaposlovanja že tako prekerizirano delovno silo z novimi oblikami fleksibilizacije in obdavčitev potiska v totalno eksistencialno paralizo; na področju lastništva nad produkcijskim sredstvi delavcem in delavkam preprečuje, da bi prevzeli nadzor nad lastnimi propadlimi podjetji, četudi so pripravljeni ti zanje plačati na prostem kapitalističnem trgu; temeljne pravice kot so znanje in zdravje spreminja v storitve, za katere je potrebno plačati oderuške cene, tokrat seveda na prostem trgu; ljudi meče iz stanovanj, bankirjem, ki zaradi špekulativnih razlogov držijo prazna stanovanja, ki so jih zgradili  delavci, katerim so ukradli plače, pa daje milijonske nagrade. Režim zategovanja pasov dnevno izumlja brez števila načinov za odkrito ropanje večine, vzporedno s tem pa s koordiniranim pristopom vseh vej oblasti kriminalizira vsak avtentičen in predvsem kolektiven poskus kljubovanja tem spremembam. V režimu zategovanja pasov so individualna depresija, agresija in samodestrukcija absolutno zaželene in celo kulturno predpisane reakcije na posplošeno negotovost, medtem ko je organizirano izražanje nasprotovanja in artikulacija potreb po drugačnih političnih praksah potiskano v sfero kriminalnosti ali  naivnih fantazij. Splošno krčenje prostora za dihanje, ustvarjanje in razvijanje pozitivne življenjske perspektive gre z roko v roki z novo avtoritarno ihto, katere eden od izrazov je tudi drakonsko kaznovanje ljudi, ki so na ulicah v času vstaj izražali željo po prihodnosti.

Da se odnos represivnih organov do samoniklega odziva ljudi na splošno situacijo v družbi hitro spreminja, je postajalo jasno že sredi samega vstajniškega vrenja. Samovoljna preiskovanja udeležencev protestov s strani do zob oborožene policije, grožnje in uporaba prisilnih sredstev, množična pridržanja, plačilni nalogi in druge oblike drakonskega kaznovanja, ki je zajelo na stotine ljudi, so bili del vstaj v enaki meri kot iskanje alternativ in vzpostavljanje novih pobud. Najsilneje se je to pokazalo v Mariboru, kjer so na protestu 3. decembra 2012 aretirali 119 ljudi, nato pa so jih 28 dlje časa držali v priporu. Okrajno sodišče v Mariboru je sedmerico na podlagi skrajno neprepričljivih dokazov septembra 2013 obsodilo na sedemmesečno zaporno kazen, nekateri na zaključek sodnih obravnav še čakajo, mnogi drugi so  sprejeli milejše kazni v zameno za konec terorja. Na podlagi javno znanih dejstev je danes povsem jasno, da kazni, ki so jih ti posamezniki prejeli, nimajo posebno čvrste zveze s tem, kar so na protestih počeli oziroma česa niso počeli. Ta navidezna nerazumnost postopkov policije, tožilstva in sodišč pa ne bi smela nikogar presenetiti: vstaje v Mariboru so dejansko najsilneje in najbolj avtentično izražale srd in moč ljudi, ki so pokazali, da zelo dobro razumejo, kaj se v tej družbi dogaja. V naravi režima, katerega ključen sestaven del je zmožnost in pripravljenost za avtoritarno uveljavljanje lastne oblasti, je, da se na avtentične izraze družbene realnosti odzove z nasiljem, na katerega ni možno odgovoriti. Po analizah zastopnikov tega istega režima namreč lahko le nasilje, ki nekdaj običajne oblike družbenega in političnega življenja odločilno zaznamuje s pogosto čisto telesnimi občutki strahu, terorja in nemoči, zagotovi dovoljšnjo stopnjo gotovosti v to, da bodo ljudje – neposredno travmatizirani ali ne - naslednjič raje premislili, preden si bodo upali znova spregovoriti.

Če smo v času pred lansko vstajniško zimo lahko zavoljo specifičnih izkušenj zadnjih petindvajsetih let do neke mere skeptično sprejemali teze o državni represiji kot orodju politično-ekonomske elite zoper procese demokratizacije družbe, je vstajniško vrenje jasno pokazalo, da se moramo znebiti nekaterih iluzij in se odkrito soočiti z dejstvom, da se paradigma oblasti v času uveljaljanja režima zategovanja pasov tudi tu spreminja. Današnja realnost namreč je, da se soočamo s poplavo drakonskih kazni, celo obsodbami na zaporne kazni, za dejanja, ki bi v kontekstu izkušnje protestiranja, ki smo jo v Sloveniji imeli še do nedavnega, za posledico prinesle kvečjemu opomin ali v najslabšem primeru plačilni nalog. Rokohitrsko izumljanje novih načinov uporabe obstoječe zakonodaje tako v Sloveniji kot drugod po svetu spremljajo nenehne spremembe te iste zakonodaje in to v smeri, ki represivnim organom omogoča čedalje bolj učinkovito zastrašitev, obremenitev z visokimi finančnimi kaznimi ali odstranitev nadležnih nezadovoljnežev z zapiranjem. Tako kot so se naši ekonomisti v zadnjih dvajsetih letih odlikovali kot vestni študenti neke specifične šole ekonomije, tako so se jim v zadnjem času pridružili tudi organi represije, ki končno lahko na domačem terenu preizkušajo nove vznemirljive taktike sejanja strahu.

Trenutni uradni govorci režima zategovanja pasov nas želijo na vsak način prepričati, da v Sloveniji po “uspešno prestanih” stresnih testih plujemo v mirnejše vode. Ker ta pregovorni čoln baje upravljamo sami, bomo tudi sami izbrali, na katere čeri bomo nasedli. Kakšna sreča, kakšna modrost naših voditeljev! Imamo namreč ta privilegij, da bomo lahko čoln potopili kar sami, brez hudobnih tujih gospodarjev. Toda gre le za floskule iz učbenika začetne stopnje političnega piara: med varčevalnimi ukrepi, ki bi jih vsilila trojka neposredno in med tistimi, ki jih vsiljuje t.i. triglav, ni nobene bistvene razlike kar se tiče naše dnevne izkušnje preživetja. Ti ukrepi bodo neizogibno in upravičeno sprožili nove primere kljubovanja, včasih tudi odkritega odpora. To pa bo prineslo še več represije vseh vrst in nadaljevanje procesov njene legalizacije ter družbene normalizacije ustrahovanja.

Kaznovanje ljudi se nadaljuje tako v Mariboru kot v Ljubljani, verjetno pa tudi drugje po državi, in grozi nam, da bo ostalo stalnica vseh prihodnjih političnih poskusov kljubovanja režimu zategovanja pasov. Za mnoge kazni oziroma primere nadlegovanja sploh nikoli ne bomo izvedeli. Mletje sodnih, tožilskih in policijskih mlinov je sestavni del postprodukcije vstaje, tako kot so njen sestavni del ustanavljanja različnih strank in združenj ter ustoličevanje vstajnikov junakov. A če lahko slednje dnevno spremljamo v občilih - in kar v izdatni meri poganjajo predvsem zasebni interesi tistih, ki se skušajo s sklicevanjem na vstajo dokopati do politične moči ter interes vladajoče elite, da s čim manj praskami previhari viharje vstajništva - se kaznovanje posameznikov dogaja v zasebnosti in tišini. Če naj ima koncept solidarnosti kakršen koli političen smisel, mora sleherna obstoječa ali porajajoča se politična praksa, ki se kiti s pridevnikom “vstajniška,” razumeti, da pri kriminalizaciji vstaje in formiranju novih političnih pobud nikoli ni šlo za neodvisna procesa.

Na dlani je tako vprašanje, ali zmoremo nasprotovanje procesu kriminalizacije ter praktično solidarnost s tistimi, ki jih je doletela, vzeti kot inherentni del slehernega upiranja rezom v našo perspektivo in življenjske priložnosti? V nasprotnem primeru pristajamo na to, da bo vsak naš poskus izražanja nezadovoljstva spremljal pritajen strah, obenem pa se bomo ukvarjali prvenstveno s svojimi globami in sodnimi procesi, namesto da bi ustvarjali in zahtevali pogoje za dostojno življenje v skupnosti. V teh pogojih je molk o procesih kaznovanja jasen zagovor represivne oblasti in prispevek k utrditvi režima, ki ukinja možnosti političnega delovanja zunaj struktur oblasti. Na vsaki iniciativi, stranki, gibanju in posamezniku ali posameznici je, da se - ne glede na to, ali se kiti s pridevnikom vstajniški ali ne - odloči, na kateri strani te ločnice stoji. Molk ni opcija!

Ljubljana, 9.1.2014