Kriminalizacija Upora - Kriminalizacija Življenja?

„Ne levo, ne desno – vulva vas gleda!!!“

Državno nasilje ne počiva. Nevidne niti, ki strukturirajo naš vsakdanjik, vse večkrat udarijo konkretno in brutalno. Pred novoletnimi prazniki je vstajnik Irfan Beširević prejel od sodišča obsodbo štirih mesecev zaporne kazni na dve leti pogojno. Po hitrem postopku, brez zagovora; hitra poteza, ki kaže na to, kdo se lahko brani pred nasiljem pravne države in koga bo kolesje zmlelo – pokaže nam na neenakosti, na razredno vprašanje, ki je del procesja pravne države. Kdo si lahko privošči odvetnika, sodne stroške, dela proste dni, kdo ima dovolj moči za vdiranje javnosti v zasebno življenje? Sodbe v imenu ljudstva, elitam v bran. Če bo Irfan torej dve leti s svojim uporom za oblast dovolj ne-ogrožajoč, se bo izognil zaporni kazni. V svarilo in zgled nam ostalim, da ima upor svojo ceno in naj ne tvegamo. Nikoli ne veš, kdaj si lahko naslednja.

Irfana je država kaznovala za sodelovanje v skupini, ki je izvedla performans vlečenja vrvi, pripete na ograjo pred parlamentom. Trije vstajniki še čakajo na obtožnice: eden je osumljen metanja balončkov, druga dva naj bi s svojim objemom prijatelja v težavah, ovirala postopek kriminalistov, za kar jima grozi kazen do nekaj let zapora. Septembra se je v Mariboru zaključil proces sedmim vstajnikom, vsakemu je bilo dosojenih sedem mesecev zapora – preko najmanj nelegitimne in sumljive sodne prakse. Tiste, ki so se uspele izogniti sodnim postopkom, so bile deležne drugih vrst nasilja: položnic, popisovanja, zasledovanja, policijskega spremstva, aretacij, preventivnega zapiranja v zapore, pendrekov, konjenice, solzivca, vodnega topa, brc in groženj. Nespečnost, anksioznost, poslabšan šolski uspeh, izgube zaposlitve, strah, osamljenost, depresija, ekonomsko izčrpavanje, revščina, so stvari, ki pridejo zraven, a o njih malo slišimo, ker nas je sram in s svojimi stiskami ostanemo same. Med tem oblast brezsramno nadaljuje z uveljavljanjem ukrepov, ki nas bodo potiskali še globlje v revščino. Huligani arogantno kraljujejo v svojih palačah! Na cesti smo ljudje!

Simptomatično je, kako se je nasilje represivnih aparatov države v času krize razraslo in okrepilo: stvari, ki bi bile še pred dvema letoma prepoznane kot performans, so zdaj kaznovane s pogojnimi in zapornimi kaznimi. Za prej spontane, neprijavljene shode, so se začele množiti globe in poostrovati policijski nadzor. Ekonomska represija pride vedno v paru s policijsko represijo in z zakoni, ki ustoličujejo varnost in obilje elite. Ljudstvo, ki se upira varčevalnim ukrepom povzroča stres bankam. Uporna telesa, ki se borijo za svojo prihodnost, postanejo politične zapornice, da lahko država ustanavlja slabo banko in sprejema zlata pravila. Da bomo lahko še bolj brez prihodnosti. Ne levo, ne desno, vulva vas gleda!

Kriminalizacija upora je za mnoge od nas le podaljšek, vrh nasilne gore kriminalizacije vsakdanjega  življenja. Beremo jo lahko z naših teles, na katerih se odraža. Odraža se, ko nas kot prejemnice socialne pomoči označijo za goljufinje, tatice, parazitke, ko nad nami socialne delavke izvajajo nadzor in se sprašujemo, ali smo dovolj revne, da si zaslužimo pomoč. Ko nas kot iskalke zaposlitve zavod za zaposlovanje izbriše iz svojih evidenc, da ohranja videz lastne uspešnosti. Naša država ima pač rada izbris. Ko na črno pazimo otroke, prevajamo tekste in si od kolegic sposojamo študentske napotnice, ves čas v strahu, da nas bodo dobili, nam vzeli prihodek in nas kaznovali. Ko na koncu mesca ne pridemo skozi in sem in tja ukrademo vrečko oreščkov ali pašteto v trgovini in nas nato preganjajo varnostniki in sodišča. Zaporniške celice so polne drobnih prekrškaric z nelegalnimi strategijami preživetja. Ko zmanjka denarja za položnice in ostanemo same s svojim stresom, osamljene, prestrašene, nas rubijo, deložirajo ali pa odvlečejo na psihiatrijo. Nalepka, dve, tri, privezane na posteljo in do grla napolnjene s tableti. Brez svobode gibanja, odločanja. Kriminalizacijo lahko beremo v prostorih, v katerih se gibljemo. Prazna stanovanja, oderuške najemnine, skvotiranje prepovedano! V avtonomnih prostorih, kjer se družimo in ustvarjamo, smo nelegalne, ves čas nam nad glavo visi odločitev kakega objestnega oblastnika, ki bi rad še eno parkirišče, nas pa vrgel na cesto. V javnem prostoru za nas prav tako ni mesta, izrinili in razslojili so nas reklamni panoji, kafiči, mestno redarstvo, božične jelke, lutke v izložbah in seksistično nasilje. Bog ne daj, da bi udarila nazaj, saj si ne želiš še ti globe.

Ker nimamo vse možnosti, da se artikuliramo in protestiramo na „kulturen“ način (niti tega nočemo;), moramo in hočemo rušiti ograje, vleči vrvi, metati balončke, krvave vložke, vstopati v zapuščene prostore, grafitirati, prevpraševati meje, hierarhije, vse kar je obstoječega. Borimo se za svoj prostor, jemljemo si moč, naše vagine kažejo zobe, ker nočemo več biti brez prihodnosti. Solidarnost!

Vse smo kriminalne. Ni nas strah. In ne bomo plačale vaše krize!

VSE SMO IRFAN, VSE SMO MARIBOR! VSE SMO IZGREDNICE – IZPUSTITE VSE!