Mi ostajamo začarani
- Podrobnosti
- Napisal Komunal.org
- Kategorija: Teksti
- Objavljeno 04 Februar 2021
V Rog sem začela zahajat kmalu po tem, ko sem se leta 2007 zaradi študija preselila v Ljubljano. V prvih letih norega tempa študija, dela preko napotnice in žurerskega ponočevanja, so se od komercialnih diskačev moje poti vedno bolj zgoščale v smer misterioznih temnih uličic in kotičkov ljubljanskih avtonomnih prostorov. Čudežna dežela za mlade in tiste malo manj mlade me je očarala in začarala dokočno, ko sem odkrila, da je poleg ludega norenja na žurih s “čudno muziko” tu še neskončen neodkrit svet prostorov umetnosti, kulture, predavanj, treningov, pogovorov in drugih družbenih ekperimentov vzajemne pomoči, skupnostnega učenja, deljenja, ustvarjanja, grajenja in sobivanja. Rog je bil v tem smislu vedno odprt prostor, da je naivno novinko posrkal vase, v svojo skupnost in jo postavil sredi vseh izzivov divjega eksperimenta kreacije drugačnega sveta. V tem smislu je bil svet te naše male utrdbe edinstven v svetovnem merilu. V njem smo se znašli svakojaki čudaki, z različnimi vizijami, željami in potrebami. Sistem “normalnih” nas je izvrgel ali pa smo ga želeli zapustiti sami. Tako smo bili z valovi nasilja kapitalističnega sistema nanešeni na obalo Avtonomne Tovarne Rog in v svojem zavedanju raznolikosti trmasto iskali skupno pot za preživetje in za to, da bi naš otok spremenili v rajsko utopijo. Pot do tja je bila dolga in zahtevna. Mnogi so jo zapustili in mnogi so obupali, nekateri pa za njo še niso bili pripravljeni. Kljub vsem bitkam, ki so se zgodile v iskanju harmonije v mnogoterem pohodu, pa je bila najbolj ključna ta, da jo sploh ohranimo in omogočamo tako za nas kot za druge in prihodnje generacije. Zakaj je vendar tako zelo močan družbeni normativ, da moramo vsi živeti tako kot so si zamislile elite, da bodo te na naših zlomljenih hrbtih služile in da je to edino dobro in normalno? Zakaj danes te obsodbe od sotrpinov v tem izkoriščevalskem sistemu?
Glede na to, da so nas proglasili za izmečke, lahko raje predlagamo divjaštvo in v skladu s tem bijemo borbo za prvi urbani rezervat. To je zares prostor avtonomne cone na nek način bil, le da ta ni deloval kot zaprt in izoliran mehur, ampak je bil v svojem bistvu globoko prepleten z mestom in življenjem mnogih prebivalvalk_cev in obikovalk_cev. Če pa želimo biti nekoliko bolj umetelno znastveni, lahko to poimenujemo tudi kot bitko za podoročje znanstvenega eksperimentiranja z drugačnimi družbenimi oblikami sobivanja in delovanja.
Kot subjekt eksperimenta in divjakinja tega rezervata sem sodelovala ter se umešala v mnoge čarobne trenutke tega prostora. Spominjam se na primer, kako sem nekega večera ponesreči zatavala v jazz klub v srednji stavbi, kjer so se v mali sobi drenjali ljudje in inštrumenti ter v izvenritmičnih zvokih proizvedli še en nepozaben moment v času in spomin, ki me bo bogatel v mojem srcu vse do konca mojih dni. Take nesreče spontane magije so me vedno znova vlekle nazaj na ta avtonomni otok. Od zgodb in borbe izbrisanih, do cirkuških predstav, piknikov, migrantskih bojev, boja na barikadah, dolgih debat, bralnih krožkov, napornih treningov, norih koncertov, kabarejev, skupnostnih večerij, neskončnih sestankov, tudi kričanja in reševanja konfliktov, čistilnih in gradbenih akcij, neštetih novih znanstev, ki so se prelevila v prijateljstva in dolgotrajna tovašitva. Težko je ubesediti, kaj vse nam je tovarna omogočila, kaj vse nam je dala in kaj vse smo ustvarili z njo, za njo in zaradi nje. In vsi tisti, ki niso nikoli izkusili magije tega prostora, nikoli ne bodo razumeli, kakšna je bolečila ob tem, ko smo to izgubili in nikoli ne bodo razumeli, kaj so zgubili oni sami, s tem da so bili prikrajšani za to izkušnjo. Ljudje, ki so zaprti v svoje male svetove službe in (pogosto disfukcionalne) družine pač ne morejo vedeti, kaj pomeni, ko imaš še nekaj, kar je mnogo več, kar daje smisel in lepilo za celotno bistvo življenja sicer dolgočasnega vsakdana. Srečni smo tisti, ki smo to lahko izkusili. A ne predstavljam si zares, kako bomo zdaj nadaljevali brez tega žmohta, ki smo ga z Rogom imeli in zdaj izgubili.
Pred dvema letoma sem se odločila, da ne bom več le obiskovalka in občasna uporabnica. Redno sem se začela udejstvovati na skupščinah, redno sodelovati pri prenovitvenih in čistilnih akcijah ter razmislekih in bojih za obstanek ter aktivno vsebinsko soustvarjati različne socialne, kulturne in umetniške programe v tovarni. Na začetku leta 2020 sem v soupravljanje dobila tudi atelje v prvem štuku Magnolije. S privilegijem terase, ki ga je imel prvi štuk, sem naredila visoke grede in začela tja naseljevati zelišča in druge rastline. V ateljeju smo s tovariši in tovarišicami položili nova lesena tla, prepleskali stene, obnovili okna, popravili uničen stari jašek, prenovili električno napeljavo, kupili in inštalirali novo peč ter prostor dobro očistili in pospravili. V letu dni smo pridelali na kilograme paradižnika in solate, pridelali, pošušili, popili in razdelili na litre in vrečke čaja, smrekovih vršičkov, zeliščnega likerja, domačih kremic idr. Skupaj smo slikali, risali, rezljali ter veliko debatirali o naši skupnosti in o svetu. Planov, želja in sanj je bilo še mnogo. Moja želja je bila recimo, da bi na spomlad na terasi naredili ograjo, da bi bila prijetna in varna tudi za brezkrbno sončenje in druženje štirinožnih tovarišic_ev in naših najmlajših članov skupnosti. Teraso bi spremenila v zeliščni raj. Zdaj lahko svoje prijateljice rastline opazujem le še od daleč z drugega brega Ljubljanice. Te nevede tiho spijo pod zimsko kopreno, jaz pa lahko le čakam dan, ko jih bodo brutusi ignorantsko zmetali s terase na beton. Nova priložnost za medije, da posnamejo smeti, moje mrtve zeliščne prijateljice.
Brutalna destrukcija porojena iz zlobe tistih, ki niso niti hoteli razumeti, niti ignorantsko tolerirati tega, kar je bilo za nas sveto, se ni izražala le v uničenju sten in streh, ki smo jih mi z ljubeznjo vedno znova krpali, barvali in popravljali. Ni se izrazila le s totalnim uničenjem naših stvari, produkcijskih materialov, umetnin in inštrumentov. In ni se izrazila le s terorjem nad domačimi živalmi in z umorom naših dreves, grmičkov in drugih rastlin. Brutalna destrukcija porojena iz zlobe je bila usmerjena predvsem v totalno ponižanje vsake in vsakogar, ki mu je otok tovarne avtonomije karkoli pomenil. Varnostniki, kot posamezniki in kot služba so pokradli vse, kar je bilo njim všečnega, se nad ostalim znesli z uničenjem ter nato povabili medije, da posnamejo “naše” razdejanje in patetičnim nacuharjem predali naše stvari v zlorabo. Jasno je, da je bilo navodilo za tovrstno ravnanje napisano na MOL, saj zdaj na podlagi tako opravljene destrukcije furajo umazano PR kampanjo laži z namenom totalne diskreditacije vsega, kar je kdajkoli v tovarni bilo. Vsem nam, ki smo tega deležni, pa je tudi jasno, da je bilo veliki večini sodelujočih v tem mafijskem poslu to v največje zadovolstvo, ostali pa so pogledali v tla in “naprej opravljali svojo službo”. Ja, tako deluje fašizem: eni se izživljajo, drugi gledajo stran, tretji skomigajo z rameni.
Dragi neo-nacisti, proto-fašisti, njihovi tihi podporniki, mali in veliki avtoritarci tega sveta ter pridni uslužbenci in služabniki - AT Rog vam je ponovno pokazal fakiča:
dobro ste vedeli, da je naš pogum in predanost boju prevelika, da se ne bi predali tako zlahka tem okornim – nebodigatreba – privat vojski rumenih jopičev in da bi vas tudi leta 2021 ponovno nesli ven, kot smo to že storili leta 2016. Vedeli ste, da boste lahko izvedli svoj plan, samo tako, da se obdate s polno oboroženo policijo, ki nas bo s svojim orožnjem pretepla in zaklenila za železna vrata.
In poglejte, še danes se nas bojijo. Ruševine naše tovarne so zdaj najbolj zastražena stavba v državi. To kaže le na to, kako zelo bedno nemočni so.
Upam, da se Jankoviću tresejo kosti, da si nikoli več ne bo upal hoditi po ljubljanskih ulicah in se šopiriti s svojim ostudnim nasmehom.
Naj ga zadene strela! Naj mu pade veja na glavo!
Mi ostajamo začarani in bomo tako naprej iskali vedno nove načine, da si povrnemo ta otok avtonomije, magije, upanja ter trmastega vztrajanja v skupnem iskanju poti do utopičnega novega, boljšega sveta.
