Delimo pismo iz Madrida: ROG, moja sestra

ROG, moja sestra

ROG je moje drobovje, utripa mi pod kožo kot drugo, avtonomno srce, ali tretje pljučno krilo, našpičena vraščena dlaka, ki mi čez usta pošilja iskrice političnosti, s katerimi spravljam v nelagodje ljudi okrog sebe. Nisem več ista, odkar sem prišla v Rog. Še kilometre daleč čutim v nosnicah prah in vonj po politem pivu, pod prsti pa pesek z dvorišča, barvice, s katerimi z Insan riševa kvir človečke in se pogovarjava o feminizmu, policiji in o tem, da imaš lahko rada tudi punce, in mrzle steklenice, ki jih z Matjažem zlagava iz vozička v smrdljiv hladilnik. Pa slišimi Irfanov smeh, ko razlaga, da si je v veganski juhi svinja oprala tačko. Vem, da bo vedno, ko pridem čez vrata, sedel zraven peči, kot hrast z močnimi, jeklenimi koreninami, ki dajejo temelje tlom Socialnega centra. Ne bi hotela bit bager, ki prekriža pot stricu z brki – niti ne bi hotela bit tako arogantna, da bi mi to sploh padlo na pamet. Vem, da bom nad umivalnikom zagledala poslikavo uporne maternice in se nasmehnila, ker vem, da brez Roga ne bi postala feministka. Ne bi naostrila pogleda, da nemudoma prepozna nevidno, spregledano, nevrednoteno delo, ki zahteva vsakodnevno gradnjo avtonomnega prostora. Vsa popravila agregatov in sedenje ob brleči svetlobi, čiščenje tal, pranje posode z ledeno vodo, kurjenje peči par ur prej, da bo prostor pozimi vsaj približno dovolj topel, izolacija, zalivanje vrtička in skrb za zelenjavo in maline, izgradnja zunanje peči z žarom, ureditev tal, krpanje oken, napeljava vode in elektrike, borba za internet, čiščenje dvorišča, spopadanje s plevelom in kupi smeti, ki jih nihče noče odpeljati. Že deset let v tovarni, pa niti dneva delovne dobe, kot bi rekel Tine. Njega tudi slišim, ko ne morem spati, zakladnico urbanih legend in mitov o tem, kdo vse je že šel skozi ROG, katere vse poti so se prekrižale v njem. In so se srečevale, raznorazne osebe. Izbrisane, ki so iskale zatočišče pred ksenofobijo slovenske družbe, podporo pri urejanju statusov, moč za organiziranje politične kampanje in povračilo dostojanstva, iztrganih pravic, izgubljenega zdravja in razdrtih družin. Zmaga na evropskem sodišču za človekove pravice, ki je Sloveniji naložilo plačilo odškodnin izbrisanim, je prišla v urah in urah sedenja na trdih stolih, vdihavanja monoksida, drgetanja od mraza in besa, prepirov, ki so jih mirile ženske, spremljanja k zdravnikom, dešifriranja dokumentacije, razpoložljivosti aktivistk in predrzne politične norosti. Ene so ostale v ROGu, druge so šle po svoje. Acota ni več med nami, ampak bo, od koder je, pošiljal strele nad bagre, če se bodo približali ROGu, da se maščuje arogantnim patriarhalnim oblastem. Pa so prihajale nevidne delavke sveta in se družile z migrantskimi delavci, ki so jih pojebali tajkuni gradbene industrije. Najemniški štrajk, potovanja v Bosno in pogajanja z župani, demonstracije, Viza za budućnost na Radiu Študent so se porodile kot stranski produkt ustvarjanja vzdušja zaupanja in varnosti, v katerem je osebno lahko postalo politično. Organiziranje je izšlo iz pravne pomoči delavcem, zagovorništva pred delodajalci, letakov ki osveščajo o lastnih pravicah, skupnih žurov, pogovorov, podpore, telefonskih klicev, neprespanih noči, v katerih sta se slovenščina in bosanščina prevedli v skupen bes proti izkoriščanju. Vse to zato, ker nismo bile kot jebene sindikaliste brez politične vizije, ki stavijo na socialni dialog namesto socialnega konflikta in nismo bile NGO-ji, ki pasivizirajo ljudi in jim postrežejo čaj na pladnju. Nikoli nismo dovolile, da bi ljudje zapadle v vlogo žrtve, me pa prevzele vlogo servisa. Smo politični subjekti in solidarnost je naša praksa, ne načelna drža! Ene še vedno pridejo, Faik z enim očesom še vedno besno mežika in malica beton med popravilom tal. Drugi so se razkropili, prekerke pa se še vedno srečujemo in presegamo vsiljen sram pred tem, da smo revne, lačne, brez socialne varnosti in da brez ROGa ne bi zmogle. Vesnin smeh, ki dvigne vsako vzdušje, ko se od utrujenosti komaj sestavljaš. Prihajajo begunke in begunci, ki se učijo slovensko in angleško, visijo na internetu, klepetajo, si kuhajo kosilo, poučujejo farsi, igrajo frizbi in se počutijo kot ljudje. ROG je edini prostor, ki jim je dal zavetje kot političnim subjektom, kot ljudem in ne utelešenjem humanitarne krize. Irfan je poganjal tricikel, Aigul pa besnela v mikrofon o pomenu odprtih meja – fronta proti rasizmu se gradi med druženjem, zaljubljanjem, igranjem z otroci, barierami v komunikaciji, skupnimi obroki, učenjem voženj s kolesom, na skupščinah prosilcev za azil.

Imam defekt, priznam, premalokrat prečkam dvorišče in grem v druge dele tovarne. Pa sem vseeno osupla nad fuzbal placom, kjer se igra geto fuzbal liga in vadi kung fu. Nad ateljeji, ki ne jebejo hegemonske estetike (Če je mesto lepo, še ne pomeni, da se imamo v njem vse fajn!), ampak klešejo svojo in to v mrazu, brez elektrike. Nad Cirkusarno, ki je poštimala svoja tla, namestila tkanine za performanse in ki razpira oči in ustnice otročkom, kadar pridejo na obisk. Nad Transformo, ki vrne dvorišče v 60 leta, ampak ga tudi napolni s hrano, igračami, barvami, in živostjo. Nad dvoriščem, čez katerega vozijo kombiji z registrskimi tablicami z vseh koncev sveta, ki peljejo bende, ki imajo koncerte v koncertni dvorani. ROG je detektor spregledanih potreb. Kaže, kaj mestu manjka in kaže, da ne potrebujemo oblasti, da si ustvarimo tisto, kar potrebujemo in kar želimo. ROG je boljši kot Center za socialno delo. Je tovarišica, ki ti posodi denar, ko zagusti, posluša tvojo pesem, ko rabiš občinstvo, ti ponudi streho nad glavo, tuš, skrivališče ko bežiš, večerjo, pivo na kredo, objem ko jočeš in pesti, ko se moraš branit, spremstvo k zdravniku, na zavod za zaposlovanje, pri iskanju stanovanja, pravnih problemih, nastavi vse svoje kilograme pred policijo, ki te skuša deložirati. Je najboljša tovarišica, je sestra. V ROGu je osebno politično. In zato...

se ti ROG zarže v pore. Vsa radost in kreativnost in vsa tesnoba in frustracije ožilijo telo pod kožo. Pumpanje dreka, pogajanje z norci, vreščanje otrok, tovariši, ki te pošiljajo na terapijo, ker motiš z osebnimi stiskami, med tem ko te gledajo v joške, monologi razžaljenih, ki uzurpirajo skupščino, posojene stvari, ki nikoli ne pridejo nazaj, mrkost in zahtevnost starešin skupnosti, postavljanje odra za predstavo zato da bomo všeč predstavnikom srednjega razreda, samoobramba pred nekom, ki se mu rola in ti zakuri podest placa, izgorelost in živčni zlomi, potolčena in krvava kolena, razkuhani in neslani makaroni, ukradena blagajna, razščiščevanje in neskončno pogovarjanje, miritev konfliktov. To je horizontalnost. Samoorganizacija. Avtonomija. Nenehen konflikt, porajanje, spreminjanje, razhajanje in srečevanje. Vse gre bolj počasi in je bolj naporno, ampak smo bolj svobodne. Ni perfect, je pa lajf. To je ROG. To je mesto.