Stanovanja za ljudi, ne za dobiček!
- Podrobnosti
- Napisal Komunal.org
- Kategorija: Protesti
- Objavljeno 01 Avgust 2019
31. julija popoldne se je na Parmovi v Ljubljani izvedla intervencija v javni prostor z naslovom Stanovanja za ljudi, ne za dobiček.
Pobudnica intervencije je bila nova in obetavne iniciative v mestu Kje bomo pa jutri spali?. Prebrala se je izjava, tokrat osredotočena na DUTB nepremičnine v navezi s prenosom teh na Stanovanjskim skladom in elitami, ki seveda vidijo v tem priložnost za dober biznis med tem, ko ogromno ljudi ne najde strehe nad glavo, kaj šele, da bi bila ta tudi dostojna in ugodna.
Kot že vsi vemo in občutimo, je stanovanjsko stanje v Sloveniji v obupnem stanju. Leta in leta neobstoječe stanovanjske politike so za seboj pustila opustošenje, ki ga živimo danes.
Ena izmed priložnosti, ki se ponuja, vsaj za skromen začetek reševanja stanovanjske krize, je prepis nekaterih nepremičnin, ki bi se lahko koristile za povečanje fonda javnih najemnih stanovanj iz DUTB na Stanovanjski sklad RS. Primernih zemljišč naj bilo po Sloveniji vsaj 17.
Kljub temu, da smo ta zemljišča načeloma že odplačali z državno dokapitalizacijo banke in Slabe banke - na slednjo so se namreč takrat prenesle terjatve in zavarovanja, torej zemljišča, je oblastna elita prepričana, da brezplačni prepis ni dobra rešitev, pač pa se jim zdi dobra ideja, da Stanovanjski sklad RS zemljišča odkupi po tržni ceni. Vladajoča kasta je zato junija odločila, da se primerne nepremičnine prenese na SSRS, vendar mora ta zemljišča odplačati po tržni ceni. (Pri čemer gre le za 9 od omenjenih 17 zemljišč – seveda za tiste, na manj priljubljenih lokacijah, ki bi slabše nastopile na trgu ter Slabi banki prinesle manj profitov.)
Stanovanjski sklad, kljub obljubam za premike na stanovanjskem področju prejšnje in aktualne vlade, ni bil dokapitaliziran že od leta 2009. Sedaj se je vlada odločila, da bo dokapitalizirala sklad za ocenjeno vrednost zemljišč, ki se jih bo preneslo iz DUTB. Kar pomeni, da bo Stanovanjski sklad RS celotno dokapitalizacijo takoj prenesel na Slabo banko. Vladajoča garnitura se je tako odločila, da ne bo dokapitalizirala Stanovanjskega sklada RS, temveč ga bo le uporabila kot posrednika pri dokapitalizaciji Slabe banke!
Po mnenju oblastniških struktur so profiti Slabe banke očitno dosti bolj pomembni od zagotavljanja osnovnih pogojev za bivanje ljudi. Te namreč raje vlagajo v DUTB kot pa v stanovanjsko področje. V času, ko na nacionalni ravni primanjkuje na tisoče javnih najemnih stanovanj, ko najemnine in cene stanovanj v Ljubljani rastejo najhitreje v celotni Evropski uniji, ko si vse manj ljudi lahko privošči varno in stabilno domovanje, je tako ravnanje oblasti nesprejemljivo!
Hkrati moramo opozoriti, da se želi prenesti predvsem nekatere slabše lokacije, medtem ko najboljše, kot je tudi ta na Parmovi še vedno ostajajo na DUTB, ki jih še naprej prodaja z namenom maksimizacije lastnega dobička in ne z mislijo na dobrobit in potrebe državljanov!
DUTB hoče za zemljišče vsaj 2,6 milijona, mi pa hočemo dostopna in varna javna stanovanja, ki smo jih že odplačali!
V banke se je v preteklih letih steklo več milijard proračunskih sredstev, med tem ko gre v stanovanjsko politiko iz proračuna manj kot piškav milijon na leto, za stanovanjsko gradnjo pa v zadnjih letih ni bilo nobene politične volje oblasti, ta za gradnjo neprofitnih stanovanj ni namenila niti evra!
V času ko samo v Ljubljani primanjkuje najmanj 4000 neprofitnih najemnih stanovanj, ko se do leta 2025 14.000 najemnih enot premalo, ko najemnine in cene stanovanj hitro rastejo najhitreje v Evropi in si veliki večina ne more privoščiti doma je to nesprejemljivo!
Zahtevamo takojšen neodplačni prenos kvalitetnih nepremičnin DUTB na stanovanjski sklad;
Zahtevamo povečanje gradnje javnih najemnih stanovanj in vzpostavitev družbenega sistema stanovanjske preskrbe;
Zahtevamo, da stanovanja postanejo osnovna družbena dobrina;
Zahtevamo, da se kapacitete dostopnih študentskih sob ne zmanjšajo, ampak povečajo;
Zahtevamo, da se olajša dostopnost do oskrbovanih stanovanj in stanovanj za upokojence;
Zahtevamo, da s stanovanji in stanovanjskim področjem upravljajo prebivalci.
Svojo izjavo glede stanovanjske problematike je prebrala tudi Ambasada Rog, ki je naslovila situacijo najbolj prekerne populacije v mestu, beguncev in begunk, ki so poleg klasičnih nevzdržnih pogojev iskalcev stanovanj, soočena še s serijo rasizmov in predsodkov ob poskusih iskanja prebivališča.
Ambasada Rog je begunski socialni center v Avtonomni tovarni Rog.
Ko naši prijatelji prosilci za azil pridobijo status begunca, imajo glede nastanitve naslednji dve izbiri:
Prva je, da se preselijo v integracijsko hišo v Mariboru, ki pa je zelo podobna scentralizirani nastanitvi azilnega doma, kjer begunci sobivajo pod eno straho.
Mnogi se zato raje odločijo za drugo možnost, ki pa je iskanje zasebne nastanitve v obliki najemniškega stanovanja, za katerega jim država v prvem obdobju nameni 390 evro mesečno. Tukaj pa se zatakne. V Sloveniji namreč ni vzpostavljenega nobenega sistema za iskanje najemnih stanovanj za begunce, tako kot imajo zelo dobro urejeno recimo v Trstu v Italiji, temveč se morajo begunci podati na divji trg nepremičnin, torej na Bolho, Nepremičnine.si in ostale portale za iskanje in oddajanje sob in stanovanj. Vsakodnevno so soočeni z rasističnimi in ksenofobnimi lastniki stanovanj, ki svojih sob ne želijo oddati nikomur druge vere, druge barve, druge nacionalnosti, in še najmanj beguncem. Kot begunci le težko konkurirajo študentkam prvega letnika faksa nekadilkam brez fanta in živali, ki jih najemodajalci , kot je sklepati po oglasih, preferirajo. Pri iskanju stanovanj so tako žrtve rasne diskriminacije in prepuščeni na milost ali nemilost zasebnim ponudnikom nepremičnin in njihovim svetovnim nazorom.
Drugi problem predstavljajo tudi cene stanovanj. Kot vemo, so cene najemnin v Ljubljani v zadnjem letu dramatično poskočile in s 390 eur, ki jih begunci prejmejo za najemnino in stroške, je le težko najti spodobno namestitev. Študenstke sobe, ki bi cenovno ustrezale temu znesku, so namenjene, po besedah lastnikov, le študentom, garsoniere pa so beguncem cenovno praktično nedostopne.
Sem in tja pa se seveda najde tudi kak lastnik, ki v begunskih 390 evrih vidi možnost zaslužka, in jim odda stanovanje ali sobe, popolnoma neprimerne za bivanje, brez vode in elektrike, kamor jih poskuša natlačiti čimveč in od vsakega iztržiti maksimalno možno vsoto. Za stanovanje brez vode in elektrike in pohištva lahko tako pobere povsem nesprejemljivo visoke zneske, nihče pa tega ne nadzira ali sankcionira.
Naše izkušnje kažejo da bo brez večjega sistema javno dostopnih stanovanj prosti trg še povečeval že tako akutne razlike med prebivalci v mestu. Ljubljana se navzven kaže kot napredno liberalno vključujoče mesto, v praksi pa zasebna lastnina nepremičnin ustvarja ostre ločnice med željenimi in neželjenimi prebivalci.
Ko nas vprašajo, kaj begunci v Sloveniji najbolj potrebujejo, jih odgovorimo, da poleg priznanja mednarodne zaščite potrebujejo isto kot velik del slovenskega prebivalstva: pravično stanovanjsko politiko. Stanovanja za ljudi, ne za kapital!
Skupaj smo rekli: DOVOLJ!
Pridruži se borbi "Stanovanja za ljudi, ne za dobiček" tudi TI!
