#AntonioSeQueda (… ali jezna zgodba neke deložacije)

ODJEBITE!

Ekonomsko nasilje ima več izrazov. „Violencia es no llegar a fin del mes!“ Abstraktne, pomena-prazne in dekontekstualizirane kategorije diskurza finančnega kapitalizma (beri: dokapitalizacija, privatizacija, bonitetne ocene, špekulacija z nepremičninami) namenoma ustvarjajo občutek nedostopne vednosti. Nedostopna vednost, ki legitimira obstoječi red in lažje upravlja z našimi telesi, skozi katera prevaja ekonomsko nasilje. TROIKA ODJEBI! Ker je lažje govoriti o spreminjanju vrednosti indeksa Euribor kot o tem, da je od njegove višine odvisno število deložacij v Španiji – leta 2012 je bilo tako deložacij 118.000, v prvi polovici leta 2013 je bilo to število že preseženo. Tudi ob govoru o statistikah je manj nelagodja kot ob govoru o Amparo, ki se je zaradi novice o deložaciji (zaradi dolga 900€) obesila.[1]Če razstavimo abstraktne kategorije in jih začnemo lepiti skupaj s konkretnimi izkušnjami teles, lahko beremo artikulacijo kriminalizacije življenja. Tako se v Španiji dokapitalizacija bank (uporabljajmo imena, saj jih imajo: Santander, Bankia, BBVA, CaixaBank) odraža v telesih in zgodbah. Študentk, ki so zaradi povišanih šolnin in ukinjenih štipendij prekinile študij, v prekernih telesih mladih diplomantk, ki tvorijo prazno statistično kategorijo 60% stopnje brezposelnosti med mladimi, v telesih starih žensk, ki zmrzujejo v stanovanjih zaradi nenehnega nižanja pokojnin in hkratnega višanja življenjskih stroškov (npr. cena električne energije je šla gor do 42%), v telesih žensk, ki morajo ob nedeljah pešačiti do tržnice, ker so nekatere avtobusne linije postale prevelik strošek, v telesih žensk, ki doživljajo nasilje v družini, a se nimajo kam zateči, ker so varne hiše nepotreben strošek, v telesih prostitutk, katerih varnost je manj pomembna od lepih in družinam prijaznih ulic, v telesih žensk, ki jih skupaj z družinami vržejo na cesto, v telesih žensk, ki protestirajo pred parlamentom in v vsakem trenutku tvegajo drakonske ekonomske in zaporne kazni, v telesih žensk, ki obvisijo s stropa svojega stanovanja zaradi lastnega bankrota. Banke morajo prestati stresne teste (so prevelike, da bi propadle), stres ljudi pa je postranska in vnovčljiva škoda. BANKIA, BBVA, CAIXABank ODJEBITE!
Ekonomsko nasilje se v Španiji najostreje kaže preko deložacij, ki gradijo srhljivo in otipljivo realnost vsakogar, ki je v kakršni koli povezavi (kredit, hipoteka, najemnina) s katero izmed bank. Slednje brez milosti ustvarjajo situacije, v katerih so telesa ljudi kriminalna, nelegalna v njihovih domovih in pri tem uporabljajo državne mehanizme (pravo, zakoni, policija) za izkazovanje svoje ekonomske premoči. PRAVNA DRŽAVA, ODJEBI! Prazna stanovanja, ki si jih banke nagrabijo, polnijo njihove bilance, kažejo na trdnost in uspešnost poslovanja, da bi lahko nadaljevali z izdajanjem slabih posojil, špekuliranjem in umetnim dvigovanjem cen nepremičnin. Kolikor je deložacij vsakodnevno v Španiji, toliko je tudi praznih stanovanj, zaklenjeni s sijem privatne lastnine in policijskimi palicami. Nazadnje pa cinično (oh, kako cinično) „vračajo družbi“ z vlaganjem v start-up podjetja, fonde štipendij, trajnostne ekološke programe in se hvalijo z ugodnimi kreditnimi pogoji. BANCO SANTANDER, ODJEBI!
Organiziranje proti deložacijam (in spremljajoča zahteva po omejitvi višine najemnine „renta minima“ ter zagotovljeno pravico do stanovanja za vsakogar) je tako ena najpomembnejših front boja v Španiji in ena bolj navdihujočih. Organiziranje poteka na mikro ravni preko četrtnih skupščin; nekatere obstajajo še iz časov vrhunca gibanja 15M, nekatere so tematske in namenjene bivanjski problematiki (vivienda), vse pa so pomemben vir mobilizacije za obrambo posamezne družine v stiski. Strategije obrambe so različne in potekajo večnivojsko: od uporabe pravnih mehanizmov (s pomočjo „pravnikov iz gibanja“, ki so uspeli začeti tudi graditi na delegitimizaciji indeksa Euribor), do nadlegovanja bančnih uslužbencev (klicarjenje, pošiljanje faksov, osebni obiski), okupacij bank, demonstracij in direktnih akcij, kampanjah proti bankam, kjer stranke grozijo bankam, da bodo množično izpraznile bančne račune, escrache predstavnikov bank, izobraževanja, psihične podpore družinam in fizične blokade deložacij. Krovna platforma Plataforma afectados por la hipoteca (FB page podružnice iz Madrida: https://www.facebook.com/pages/Plataforma-Afectados-Hipoteca-PAH-MADRID/125266304223405) vsakodnevno objavlja informacije o vseh prihajajočih deložacijah (s konkretno zgodbo, potekom mobilizacije itd.); pomembneje pa je dvoje: aktivistični boj je popolnoma vpet v dinamiko barrios in črpa iz obstoječih mrež medsosedskih odnosov, poznavanja in domačnosti teritorija, solidarnosti skupne izkušnje. Ob dogajanju v Burgosu, kjer so se prebivalci mesta mobilizirali proti gentrifikaciji in korupciji, ki jo spremlja, sem prebrala dobro analizo lokalnega novinarja, o razlogih za boj: ko so prišli na mojo ulico, so prišli predaleč. POLICIJA, ODJEBI IZ NAŠEGA BARRIA!In drugič, razbitje stigme, sramu in občutkov krivde, ki spremljajo individualno situacijo negotovosti – osebno je zopet pretvorjeno v politično, hkrati pa v širokem planu medijskih kampanj niso zanemarjene konkretne potrebe po skrbi in podpori, ki jih potrebuje družina. Pomemben del boja ni le zaustavitev deložacij (čeprav so pri tem obstoječe platforme precej uspešne, v Madridu uspejo ustaviti približno polovico tedenskih deložacij) temveč tudi iskanje rešitve za družine, ki ostanejo brez strehe nad glavo. Večer pred Reyes magos (Sveti trije kralji) je skupina aktivistov, poimenovana kot platforma Obra social, okupirala prazno poslopje (v lasti CaixaBank) v četrti Malasaña in ga preuredila tako, da se je v njem lahko naselilo 11 deložiranih družin. Trenutno imajo poslopje še vedno pod nadzorom in se z banko pogajajo o tem, da družinam legalizira bivanje v stanovanjih znotraj poslopja.

Calle Tribulete 25, barrio Lavapies (Madrid)

Lavapiés je že prevečkrat videl utripajoče modre lučke policijskih motorjev, ki sestopijo z njih in z JavniRedInMir škornji brcajo spečega brezdomca ali z rasističnimi pendreki gonijo migrante, ki skušajo preživeti s prodajo vžigalnikov, torbic in cedejev. Prevečkrat je že videl, kako se policija seksistično obrega ob mimoidoče punce ali pa članicam feminističnih kolektivov ki delujejo v barriu svetuje, naj primejo za metlo in se vrnejo domov. Zato ni čudno, da je šla policija predaleč, ko je prišla nadzorovat in izvesti deložacijo Antonia na ulico Tribulete. Antonio je star 54 let, je kronično bolan in nepokreten (priklenjen na posteljo). Zmanjkalo mu je za plačilo najemnine. Kljub trudom aktivistov in njegove socialne delavke ni uspel dobiti podaljšanja roka za plačilo položnice. Ulico Tribulete tako ob 9h zjutraj z obeh strani blokirata policijska trakova in kordona mestne policije v rumeno-črnih jopičih. Pred njimi stojijo gruče ljudi – nekaj aktivistov, večinoma sosedov, naveličanih, ogorčenih, besnih. Sredi ulice so parkirane tri marice, rešilec (Antonia so morali odnesti ven in odpeljati v bolnišnico) in kombi s selivci, ki čakajo, da naložijo pohištvo iz izpraznjenega stanovanja. Deložacijo smo branili pet ur (sem šla vmes na čaj za pol ure, priznam): z vzkliki podpore Antoniu, jebanjem vsega po spisku policajem, obkolitvijo selivca, prerivanjem s policijo, pohodi po četrti za mobiliziranje preostalih sosedov, petjem in nazadnje z zastavljanjem lastnih teles, s katerimi smo posedli na cesto in skušali zaustaviti vozila pred zaključeno demonstracijo. Vse skupaj je spremljal grotesken prizor iz bližnje mesarije v katero so po delih nalagali kravje meso, kosti in drobovje. Secirana krava. Koliko psov čuvajev potrebuješ, da odneseš nemočno telo iz svetišča privatne lastnine? Ko si je policija nadela čelade, neprebojne jopiče in ko so pendreki doživeli erekcijo, nas je bilo na ulici okrog 150: pridružili so se številni sosedje in migranti. Da bi branili skupno ulico, skupen barrio. Policijsko nasilje je bilo brutalno: davili in tolkli so s pendreki, brcali telesa na tleh, odrivali vse pred sabo, zvijali roke, vlekli za lase in grabili za glave, roke, noge ter metali telesa vstran. Pogumni možje, brez rožic v gumbnicah. Tukaj se rože servirajo v cvetličnih lončkih iz drugega nadstropja in ciljajo na čelado, ne na gumbnico. Policija je odstranila živi ščit, naredila prostor kordonu vozil, potem pa je bila prisiljena pobegniti pred pobesnelimi ljudmi: braniti so se morali pred letečimi predmeti, ki so jih ljudje metali iz stanovanj in trgovin, pred sezutimi čevlji, ki so leteli vanje in brcami, namerjenimi v blindirane polžje hišice. Tekli smo za njimi in jih pregnali iz barria, nakar se je na glavni trg usulo mnoštvo ljudi z veselimi vzkliki in ploskanjem, navdušeni nad lastno močjo in solidarnostjo. Prišli so na našo ulico, prišli so predaleč.
Policia: Lavapiés te odia! Y Ljubljana también.
NO TOLERAMOS NI UN DESAHUCIO MAS!

[1]Ob tem je zanimivo, da se je po Amparinem samomoru sprožil val aktivističnih kampanj, ki je deložacije in ekonomsko nasilje bank navajal kot glavni razlog rastočega števila samomorov v Španiji. Banke in EMVS, sklad za socialna stanovanja (ki prav tako izvaja deložacije!) so se nato odzvali z ostrimi grožnjami s sodnim pregonom vsakogar, ki bo v javnosti nadaljeval s takšnimi izjavami. EMVS ODJEBI!