Sindrom oblegane trdnjave
- Podrobnosti
- Napisal Anonymous
- Kategorija: Teksti
- Objavljeno 11 Marec 2020
Evropska tehnokratska elita si še ni dobro opomogla od »izgube kontrole« v letih 2015/2016, ko je vrsta pogumnih migrantk in migrantov s svojo neomajno voljo do življenja pod vprašaj postavila distopični projekt delitve sveta na cone ubijanja in otočke varnosti, obdane s poligoni smrti. Od takrat, ko je v Evropi dominirala domnevno liberalna struja pod taktirko Angele Merkel, ki se je vsaj deklarativno trudila ohranjati privid spoštovanja človekovih pravic, odprtosti in humanosti, do danes, ko je v polnem teku gladka tranzicija iz liberalne demokracije v odkrito nedemokratične in fašistoidne režime, se pravzaprav ni veliko spremenilo. Kljub temu lahko trdimo, da bo tokratna epizoda »migrantske krize« precej drugačna od prejšnje.
Najprej se je potrebno spomniti na zadrego tedanjih menedžerjev mejnih režimov Trdnjave, ki so se pod pritiski množic iskalcev svobode soočali s scenarijem vsesplošnega nasilja na evropskih tleh. Raje kot v celoti prepustiti odločevalni oder suverenim krvnikom, so izbrali ideološko operacijo »Willkomen« kulture in režim nadzorovanih migracij, ki ga je omogočil pakt z neo-otomanskim mogotcem Erdoganom. V dogovoru EU-Turčija naj bi slednja v zameno za finančna sredstva in druge bonitete zaustavila prihode migrantov. Šlo je za dobro utrjen vzorec podkupovanja despotov v evropski soseščini, ki nimajo tolikšnih zadržkov do odkritega uničevanja človeških življenj. Vse je bilo torej zastavljeno lepo in prav: evropska elita se še naprej lahko kiti s svojo domnevno humanostjo, demografi lahko iz bazena migrantk in migrantov izberejo primerne možgane in roke, afriški in bližnjevzhodni samodržci pa še naprej lahko, s sredstvi in odobravanjem EU, tlačijo, pobijajo in utrjujejo svoje diktature. Pravljični zaključek in priložnost za vse, od Merklove do hlapcev s periferije, da razglasijo ponovno celovitost Trdnjave.
A glej ga zlomka! Evropske elite so podcenjevale posledice multipolarnih razmerij moči: namesto, da bi Recep Tahip SuperGUN sprejel položaj podizvajalca umazanih poslov v službi evropskih mejnih režimov, je razumel bruseljsko potezo kot povabilo k političnemu izsiljevanju preplašene elite in kot garancijski list za svoje imperialne apetite v soseščini. Vsakič ko se je katera izmed evropskih sil samo poigravala z mislijo, da bi deklarativno obsodila katero od turških invazij in okupacij ali teroriziranje Kurdov, je Erdogan prijazno opomnil, da lahko njegov jez v obliki policije in vojske, ki zadržuje milijone migrantov pred Trdnjavo, popusti. Pravzaprav mu ne gre očitati drugega, kot da je svoje NATO partnerje zgolj spomnil, da, če je imperializem, je imperializem za vse. In zdaj, ko se vojna gospodarica Turčija trudi ohranjati vojno žarišče v Siriji, in ko ji dosedanja podpora EU pri tem očitno ne zadostuje več, uresničuje grožnje in opogumlja ljudi za pot proti 'obljubljenim deželam'. Evropski gospodi se ponovno šibijo kolena, medtem ko z vseh strani ponavljajo lastne odmeve: »2015, nikoli več!«
Še ena razlika od 2015/2016 je, da se je politično ravnovesje v Evropi, kot tudi v posamičnih državah, precej spremenilo. Če so število pogumnih migrantk in migrantov, naklonjenost ter solidarnost mednarodnih aktivistov in lokalcev takrat presenetili liberalne elite, ki so šele testirale meje sprejemljive brutalnosti, je danes situacija precej drugačna. Povsod po Evropi so vzniknile nove demokracije, medtem ko je ekstremni center postal še bolj ekstremen. Oboji tehtno prispevajo k normalizaciji obmejne brutalnosti in morije, dober primer tega pa je že miniaturna Slovenija, kjer je nova normalnost ta, da se njene miniaturne reke in polja spreminjajo v morišča ljudi. Pričakujemo lahko manjšo mero sramežljivosti pri izvajanju državnega nasilja ter večjo ali manjšo mero toleriranja ali celo spodbujanja nasilnega izživljanja fašističnih tolp kot se to že povsem odkrito dogaja v Grčiji. V tej luči je pomenljivo dejstvo, da so evropske države novi grški demokraciji nemudoma izrazile solidarnost v obliki vojaških in policijskih okrepitev za »nadzorovanje« migrantskega toka.
Varde, policija, vojska, frontex …, kaj pa javno mnenje in solidarnostni impulz t.i. civilne družbe? V letih po »migrantski krizi« so si ljudje končno oddahnili od apokaliptičnih napovedi, češ da je zdaj situacija pod nadzorom. Poročila o umorih in vse bolj grozovitem nasilju nad migranti so naletela na brezbrižna ušesa javnosti, ki si želi le duševnega miru in – četudi – lažnega občutka varnosti. V teku pasivizacije že tako apatične javnosti je bil sklenjen tihi kompromis med ljudstvom in elitami, da so bolj kot ne vsa sredstva sprejemljiva, če le zagotovijo bedno iluzijo vsakodnevne potrošniške rutine. V tem duhu poteka vztrajna militarizacija meja kot tudi vseh ostalih družbenih sfer, raznorazne pobude ponovne uvedbe naborništva pa postajajo atraktivne rešitve problema t.i. pomehkuženih fantkov.
Boj migrantk in migrantov, ki že s svojo golo eksistenco razkrinkavajo iluzijo človekovih pravic, je boj proti nacionalizmu, kolonializmu, rasizmu in kapitalizmu, za afirmacijo življenja, ki si želi dostojanstva, miru in prihodnosti. S tem rušijo vizije svetovnih velesil, ki v skrbno nadzorovanih kupolah centra morda celo dopuščajo določeno mero blaginje, pravic in ekološke vzdržnosti, medtem ko na svetovni periferiji ustvarjajo in izkoriščajo pogoje permanentnega uničevanja ljudi in okolja. Funkcija mejnih režimov je selektivno priseljevanje tistih, ki so klasificirani kot uporaben življenjski material (bodisi v ekonomskem, bodisi v demografskem smislu) in izganjanje tistih, za katere se smatra, da predstavljajo t.i. odvečno eksistenco. Nenadzorovani prehodi meje, t.i. črn scenarij upraviteljev Trdnjave, ni nič drugega kot množično zavračanje vsiljenega statusa odvečnega življenja, ki bi bilo na razpolago imperialnim velesilam in raznoraznim diktatorjem v neskončnih vojnah ter kot poceni delovna sila za bogatenje kapitalističnih metropol. Da bi sesuli ves gnili kolonialni ustroj nam torej ne preostane nič drugega kot neomajna solidarnost z iskalci svobode.
