Študenski Štrajk – 22., 23. in 24. Oktober, Madrid

Campus de Somosaguas (22. in 23. Oct)

»Esta facultad es una facultad antifascista!«

Somosaguas je najaktivnejši kampus, iz njega izhaja največ političnih iniciativ, ki se umeščajo onkraj študentske problematike v naslavljanje kritike kapitalizma, varčevanja; z močno antifašistično in anarhistično podlago. Mogoče zaradi narave študija (na kampusu so fakultete za socialno delo, sociologijo in družbene vede – ali pa tudi ne, glede na to da večji del ozemlja zavzema ekonomska fakulteta;), ki se je, morda povsem naključno, izkazala za najbolj »štrajkbrehersko«), morda tudi ne. Zunanjost fakultet je polna označevalcev upora: grafiti, ki pripovedujejo zgodovino štrajkov, ki kažejo na senzibiliziranost s feminizmom (iz zadnje blokade fakultete je izšla feministična skupščina, ki se sestaja tedensko in naslavlja seksizem in mikromačizme v akademskem okolju), na ukoreninjenost v  zgodovini (anarho-sindikalizem, druga republika, antifašizem) in na pluralnost študentskega telesa in organiziranja. Klet fakultete¹ je avtonomna „cona“, kjer se lahko kadi, stene pa so porisane s sporočili proti državi, cerkvi, kapitalu in seksizmu. Pred kafeterijo, ki jo obvladuje privatno podjetje, so plakati, ki pozivajo k bojkotu, saj je podjetje pred časom neupravičeno odpustilo enega izmed delavcev. Študenti so se ostro odzvali in v mesecu novembru organizirali skupščino z zaposlenimi delavci, hkrati pa so dva dni blokirali delovanje kafeterije. Zanimiv prizor, kako prekiniti tok kapitala (o učinkovitosti se lahko sprašujemo, o solidarnosti, borbenosti in domišljiji ne moremo dvomit) znotraj fakultete: skupina študentov je vstopila v kafeterijo, prebrala izjavo in skandirala, nato pa začela ven jemati stole, mize in drugo pohištvo, dokler ni ostalo ničesar, razen grafitov na stenah in smeti na tleh. Pohištvo so nakopičili pred vrata kafeterije in s tem onemogočili njeno delovanje. Droben fant z dredi je ves čas opogumljal zbrane, da se nam ni treba nič bati, da to počnemo, ker se upiramo krivicam. Jaz sem nesla tri stole, potem sem pa čuvala megafon;) Študenti, ki prav tako bojkotirajo kafeterijo, a rešitve ne vidijo v direktnem konfliktu, so postavili alternativno stojnico, kjer ponujajo poceni vegansko hrano. V kleti, kjer je hrupno, zakajeno in pisano se študenti družijo, organizirajo skupščine in razne delavnice, načrtujejo akcije – obstaja duh povezanosti, fakulteta deluje kot skupnost. Podobno izkušnji zasedbe fakultet v Ljubljani iz jeseni-zime 2011, le da je tu takšno vzdušje stalnica. Takoj je jasno, da so si študenti izborili veliko več prostora in politične moči znotraj same fakultete, dejansko so pomemben faktor v delovanju fakultete (obstajajo tri avtonomne študentske skupine, ki okupirajo prostore znotraj fakultete: komunisti, anarhisti in „napredna levica“): ko se je sklicala stavka za 22.-24. oktober, je bila fakulteta solidarnostno prazna, nobene prepovedi, nobenega nasprotovanja, čista podpora profesorjev, ki so nekateri tudi stali ob barikadah in nas spodbujali. K temu verjetno pripomore trud študentov da spoznajo problematiko drugih delavk in delavcev in jih podprejo v organiziranju: tako so letos poleg bojkota kafeterije organizirali skupščino z delavkami iz fotokopirnice, ki jim grozi da bodo ostale brez službe, lani pa stavko čistilk za izboljšanje pogojev dela. Skupnostni duh, izgradnja skupnega boja je nekaj, kar ljubljanskim fakultetam manjka.

Kontekst fakultete govori o njenem političnem angažiranju, vpletenosti v druge boje (npr. proti kriminalizaciji upora, podpora stavkam delavcev, ženskemu boju proti omejevanju pravice do splava) in dobro analizo lastnega  položaja. Sredi oktobra se tako povsod po kampusu pojavijo plakati „HUELGA“ in informativni letaki s povzemanjem učinkov krize na študentsko populacijo (a tudi širše). Prva noč blokade („encierro“ - izraz, ki ga uporabljajo za zasedbo fakultete pomeni „zapreti se“) se odpre s skupščino in skupno večerjo. Na skupščini izberemo metodo stavke: izgradnjo barikad (onemogočanje vstopa in izstopa drugim študentom) in piquetes. Skupina, ki se ji pridružim, si hiti na roke zapisovati telefonsko odvetnika (še ena stvar, ki prijetno preseneti, kako je tu močna in razvejana mreža pravne skupine, ki za vsako večjo akcijo priskrbi dva dežurna odvetnika), potem pa se zmenimo, da gremo nabirat material za barikade. „Še dobro, da fakulteta vlaga v propadle projekte, ne vem kaj bomo, če bodo kdaj uspeli zgraditi novo stavbo do konca,“ se zasmeje rdečelaska, ko hitimo proti gradbišču na zadnjem delu kampusa. Univerza verjetno špekulira s študentskimi šolninami in jih vlaga v nikoli uresničene projekte. Izropamo gradbišče in material (ograje, palice, smetnjake, opeke, plošče, prometne znake) znesemo v skrivališče blizu bodoče barikade, potem se odpravimo spat (kar je itak nemogoče, če vsake toliko kdo tuli „Y huelga, huelga, huelga – HUELGA GENERAL!“ v megafon, drugi pa med tem grafitirajo stene). Zjutraj se odpravimo na vhod-izhod, ki smo si ga izbrali, zaklenemo vrata in jih zabarikadiramo z materialom („Que no pasa ni dios!“), nakar se postavimo v živi zid nedaleč stran in skandiramo. Kmalu začnejo prihajat prvi študentje, ki zavijajo z očmi in z zanimanjem spremljajo dogajanje – kolegi se na to odzovejo najprej s pozivi, da se ljudje pridružijo, potem pa, ko ni nobenega odziva, z zmerljivkami („esquiroles!“). Ob osmih pride policija s kombiji in robokopi v polni opremi, ki se zapodijo v barikado in jo začnejo demontirati. Vstop policije na ozemlje kampusa obudi boleče spomine na zgodovinske dogodke izpod fašističnega režima, ko so bili študentje ubiti za sodelovanje na skupščinah in demonstracijah, začutiš lahko deklarativnost avtonomije Univerze (nobena cona ni imuna na nasilje države in kapitala) in zbudi dodatno ogorčenje, ko izvemo, da so pridržali skupino kolegov na drugem delu kampusa. Svinje policajske, v službi sistema. Ko se prepričamo, da je šlo le za tehniko zastraševanja in da kolegov ne bodo odpeljali, se odpravimo na obhod fakultet, da vzpostavimo stik s študenti in prekinemo učni proces tam, kjer poteka stavki navkljub. Sama zaradi zmedenosti zamudim prvi obhod in vpadem v zaključno debato pred poslopjem, kjer med cigaretnim dimom poslušamo argumente, ki sem jih, nevarnosti cinizma navkljub, res slišala že stokrat: nič ne boste dosegli; to kar počnete je nasilje; saj vas podpiram, ampak to ni pravi način; kršite mojo pravico do študija; drugod je še slabše (poglejte Ameriko!) in jebiga, tako pač je, jaz bi rad samo doštudiral. Mene preseneti volja kolegov, ki potrpežljivo debatirajo s skupino, jim razlagajo zgodovino stavk in delavskega boja, trenuten ekonomski položaj generacije in zakaj je koncept demokracije sporen. Jaz ne morem razumeti študentov, ki morajo plačevati vsako leto višje šolnine (2000 študentov je zapustilo študij, ker si ni moglo več privoščiti plačevanja šolnin), stopnja brezposelnosti je srhljiva (58%), štipendije je praktično nemogoče dobiti, situacija je zares kritična in vsemu navkljub se trdoživo ohranjajo taisti argumenti in študenti še vedno ne premorejo toliko solidarnosti, da se vsaj ne bi „štrajkbrehali“, če že ne morejo biti del stavke. Metoda obhoda po razredih se izkaže za izredno učinkovit način blokiranja učnega procesa: posedemo po praznih stolih, tolčemo po mizah, skandiramo, ugasnemo luči, zagrnemo zavese in z računalnika spuščamo videe o preteklih „huelgas“. Ko vzdušje postane nemogoče, da bi na njem izvajali predavanje, profesor navadno odide, skupina ljudi pa ostane v razredu in z (navadno) razjarjenimi študenti in študentkami začne debato o stavki. Meni se kar smeje, če se spomnim debat pred zasedbo („ustvarjanjem skupnosti“) ljubljanske Fakultete za socialno delo in tega, koliko energije in napora smo vložili v to, da ne bi posegali v svobodo drugih, da ne bi zaprli skupine in onemogočili drugim sodelovanja s „preveč radikalno“ zastavljenim konceptom. Samo-marginalizacija na račun večje odprtosti, dostopnosti. Rezultat je v obeh primerih enak, le da je v prvem primeru stopnja osvobajanja večja in ustavitev pretoka kapitala učinkovitejša (še posebej če vzamemo vsiljeno kapitalizacijo znanja).

Drugi dan stavke se začne podobno, z jutranjim grajenjem barikad in policijsko intervencijo, ki je sedemkrat zrušila barikade, preden so opoldne pobrali material in nam onemogočili nadaljnji boj. Sledil je živi zid, telesa, ki zapirajo pot in onemogočajo študentom, da bi vstopili in se podvrgli izkoriščanju. Pred živim zidom se je zbralo veliko število študentov, ki so želeli vstopiti v fakulteto (prisežem, da še nikoli nisem videla skupine študentov, ki bi si tako zelo želela vstopiti na predavanja!:)) in se prepirali z nami: da smo fašisti, da smo nasilni, da smo izgredniki, da ne bomo nič dosegli. Nekajkrat se zgodi, da se večja skupina študentov zakadi v živi zid in nas poskuša podreti pod sabo, da bi le prišli … do česa? Znanja, ki se izmika in nima več nič skupnega z radovednostjo, s kritičnim razmišljanjem, emancipacijo, orodjem upora? Učenja, ki je izgubilo svojo procesnost, kolektivnost? Profesorjev, ki po tekočem traku izgubljajo službe in svojo vlogo ustvarjanja procesa deljenja, skupnega mišljenja? Ne vem, kaj je hotela punca, ki me je grabila za rame, me tresla in mi vreščala v obraz, da sem strahopetna fašistka ali fant, ki je rekel „saj bi te udaril, ampak si ženska“; še manj razumem skupino, ki je ustavila policijski avto sredi ceste in jih poskušala prepričati, da nas odstranijo. Policaj je skomignil z rameni in se odpeljal. Izkušnja, ki je bila sicer osvobajajoča, močna, skupek naelektrenih teles ki zaustavlja pretok kapitala in ki brani avtonomijo, znanje, prihodnost – je imela grenek priokus študentov, ki ne razumejo in ki se v boju ne vidijo. Morda bi si morali vzeti več časa in iznajti načine, kako pridobiti k stavki tudi druge študente, analizirati njihove položaje; morda pa je bolje osvobajati sebe, graditi solidarnost med tistimi, ki se čutijo in loviti trenutke, ko se vse sestavi skupaj in bodo tudi drugi našli načine lastnega osvobajanja. Do takrat pa... jebiga: Esquiroles!!!

Las calles de Madrid (24.Oct)
Situacija se spremeni na dan „uradno sklicane“ stavke. Stavki so se pridružili tudi nekateri sindikati (predvsem CNT, CGT, Solidaridad obrera²) in združenja upokojencev, ki nasprotujejo ponovnemu poseganju v pokojnine. Nekateri mobilizacijski plakati so tako pozivali k skupnemu boju študenov in upokojencev, ki da so vsi ostali brez varne prihodnosti. Četrtkovo popoldne stavke se ulice napolnijo s študenti, nepregledna reka povorke teles, ki je povsem ustavila središče mesta: promet je bil spontano blokiran, ulice so mrgolele od transparentov, plakatov, vzklikov. Demonstracij se je udeležilo 50.000 ljudi, večinoma študentov (a tudi drugi, bilo je nekaj združenj staršev „Matere proti rezom v visoko šolstvo“ in profesorjev), ki so dežju navkljub vztrajali do pozno v noč. Manifestacija je pokazala na heterogenost študentskega organiziranja (in njihovih zahtev, ki so se za dan poenotile v odstop ministra za izobraževanje in zahteve po zaustavitvi poseganja v visoko šolstvo; sicer pa so zelo različne) – od anarhističnega bloka, do študentskega sindikata, do mladih komunistov, avtonomnih skupščin fakultet, levičarskih študentskih „strank“ in tudi desničarske, nacionalistične študentske pobude (med samo demonstracijo se je del antifašističnega bloka organiziral in izrinil nacionaliste iz demonstracije – clean and swift, brez drame; antagonizem, ki je bil prepoznan tudi v medijih, a ne izkoriščen za diskreditacijo dogodka). Heterogenost, ki navdihuje in navdušuje, sposobnost mobilizacije študentov (tudi tistih, ki bi pred sabo podirali telesa, da bi prišli do predavanja; hm, morda pa jim ne bi smeli očitati kontrarevolucionarnosti, ampak zagon za znanje;) je prav tako neverjetna in spontana, brez velike kampanje in množične agitacije. Študentska populacija je socializirana v drugačno kulturo upora, z drugačno zgodovino (predvsem pa svežim spominom na diktaturo, ki, kljub temu da ga študentska telesa niso doživela, ostaja del kolektivne zavesti) in večjim pretokom idej, ki ustvarjajo pobude, zaradi katerih se splača študirat.

--

1 Fakulteta pomeni skupno stavbo, v kateri se nahajajo Fakulteta za socialno delo, Fakulteta za sociologijo, Fakulteta za antropologijo in Fakulteta za družbene vede. Notranje delovanje drugih fakultet na kampusu je manj raznoliko, manj živo in ga ne poznam dovolj dobro, da bi o njem pisala, kljub temu pa obstajajo avtonomne študentske skupine.

2 Vsi trije omenjeni sindikati izhajajo iz anarho-sindikalističnega izročila, nasprotovanja vertikalnim ureditvam, „prodanim“ predstavnikom delavcev, ki so zlizani z vladajočimi strankami. Dinamika znotraj konglomerata sindikatov je zanimiva (obstajajo veliki sindikati, ki imajo malo podpore in zaupanja, večinoma ljudje odklanjajo sodelovanje z njimi, saj imajo izkušnje „izdaje“, kjer so sindikati večkrat za voljo lastnih privilegijev potunkali delavce; obstajajo pa tudi manjši, bolj „bazični“ sindikati, nastali tudi kot odgovor na nezadovoljstvo z velikimi sindikati, ki jih delavci bolj podpirajo, se čutijo bolj pripadne njim) – povzemam jo po primeru stavke limpieza y jardineria, ki je potekala pred kratkim in je pokazala notranja protislovja sindikalnega konglomerata.